Ko je treba zaslišati pričo in jo obenem »skriti«

Kadar materialnih dokazov zoper storilca kaznivega dejanja, ki ga preiskujejo policisti, ni (dovolj), lahko organom pregona in sodišču priskočijo na pomoč priče dogodka oziroma tisti, ki o kaznivem dejanju kaj vedo.

Za storjena hujša kazniva dejanja se lahko za storilca zaporniška vrata zaklenejo za dolga leta, zato ni nemogoče pričakovati, da bi obsojenec do tistega, ki je pomagal roki pravice, kuhal tako hudo zamero, da bi ga ta vodila v maščevanje.

Zakon o kazenskem postopku (ZKP) zato pod določenimi pogoji predvideva institut zaščitenih prič, ki bi lahko posredovale pomembne informacije. Policija lahko v okviru zbiranja obvestil takšne osebe le identificira, posreduje podatke in vsebino izjav tožilstvu ter ga seznani z okoliščinami, ki bi pogojevale podelitev statusa zaščitene priče. Odločitev o tem je potem v rokah tožilstva in sodišča, pojasnjuje Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostjo za področje kriminalitete.

Če preiskovalni sodnik po opravljenem posebnem naroku presodi, da obstaja nevarnost za življenje priče ali življenje njenega bližnjega sorodnika, da je izpovedba priče pomembna za kazenski postopek, da priča izkazuje verodostojnost ter da interes pravičnosti in uspešne izvedbe kazenskega postopka pretehtata nad interesom obrambe, izda sklep o uporabi zaščitnih ukrepov, s katerimi se obdolžencu in njegovemu sogovorniku v celoti prikrije identiteta priče.

Po zakonu o kazenskem postopku preiskovalni sodnik lahko odredi, da se obdolženec kaznivega dejanja odstrani z zaslišanja, če priča v njegovi navzočnosti noče izpovedati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice, in tudi če bi bilo treba po zaslišanju opraviti prepoznavo. Obdolženec tudi ne sme biti navzoč pri zaslišanju priče, mlajše od 15 let, ki je bila žrtev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtev teh kaznivih dejanj, na glavni obravnavi ni dopustno. Sodišče mora v teh primerih odločiti, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb.

Ukrepi, da priča ostane anonimna

Če je na glavni obravnavi treba zaslišati pričo, čigar identiteto ni dopustno razkriti, se njeno zaslišanje opravi s pomočjo tehničnih sredstev – zaščitna stena, naprava za popačenje glasu, prenos zvoka iz posebnega prostora in druga zaščitna sredstva. Predsednik senata tudi prepove vsa vprašanja, katerih odgovori bi lahko odkrili identiteto priče. Če bi bilo lahko zaradi razkritja posameznih osebnih podatkov ali celotne identitete določene priče v nevarnosti njeno življenje ali življenje njenega bližnjega sorodnika, lahko sodišče za njeno zaščito odredi, da se izbrišejo vsi ali posamezni osebni podatki priče ali celo, da se ti podatki označijo za uradno tajnost. Eden od zaščitnih ukrepov je tudi odredba obdolžencu, zagovorniku, oškodovancu ali njihovim zakonitim zastopnikom in pooblaščencem, da morajo ohraniti v tajnosti posamezna dejstva ali podatke. Priči lahko tudi določijo psevdonim.

V Sloveniji imamo kar nekaj izkušenj z zaslišanjem anonimnih prič. Tu sogovornik poudarja še zlasti policiste, ki nastopajo v vlogi tajnih delavcev, ti so vedno zaslišani kot anonimne priče, zadnje čase pa tudi zaslišanje drugih prič.

Varovanje priče je lahko dolgotrajno

Leta 2006 je Slovenija sprejela zakon o zaščiti prič in se tako pridružila državam, ki imajo to področje normativno celovito urejeno. Zakon določa pogoje in postopke za zaščito prič in drugih oseb, ki so ogrožene zaradi sodelovanja v kazenskem postopku. Na podlagi tega zakona je ogroženim osebam zagotovljena zaščita tako v predkazenskem postopku kot tudi med in po končanem kazenskem postopku. Za uspešno izvedbo kazenskega postopka je ključno, da varnost priče ni ogrožena, ker le tako lahko neobremenjeno izpove tisto, kar o kaznivem dejanju ve, poudarja Menegalija.

Ta predpis normativno ureja postopke, ki omogočajo dolgotrajno izvajanje programa zaščite prič. Predlog za vključitev posameznika v program zaščite prič in za odreditev zaščitnih ukrepov poda generalni državni tožilec komisiji za zaščito ogroženih oseb (njeni člani so anonimni), ki je pristojna za to odločitev. Ukrepe izvaja enota za zaščito prič iz uprave kriminalistične policije na generalni policijski upravi. Po vzoru držav z dolgoletnimi tovrstnimi izkušnjami je program zaščite prič in drugih ogroženih oseb namenjen predvsem varovanju ključnih prič v postopkih zoper storilce hujših kaznivih dejanj.

Kako zelo občutljivo je izvajanje programa zaščite prič, govori dejstvo, da na policiji ne razkrivajo prav nobenih konkretnih podatkov o njihovem delovanju na tem področju. Tudi o tem ne, denimo (za laično javnost morda povsem »nedolžnem« podatku), koliko je v Sloveniji zaščitenih prič, kolikim je bila spremenjena identiteta in koliko se jih je morda preselilo na varno.

Predvideni ukrepi po zakonu o zaščiti prič pa so: takšno osebo lahko preselijo, ji priredijo dokumente, spremenijo identiteto ter ji omogočijo ekonomsko in socialno podporo. Eden od ukrepov je tudi onemogočanje posredovanja osebnih podatkov in nadzor poizvedb po evidencah, nadalje prikritje identitete za potrebe sodnega postopka, ukrepi v zaporu ali zavodu za izvrševanje vzgojnih ukrepov, mednarodna izmenjava ter uporaba videokonference in telefonske konference.