Tiskane izdaje
»Tisti dan je gospod Janez Zemljarič poklical urednico Ksenijo Horvat Petrovčič in so se tam dogovarjali, kako in na kakšen način,« je med drugim Roman Leljak izjavil 22. januarja lani na parlamentarni komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti, sejo pa so prenašali na tretjem programu TV Slovenija. Obtožbe so se nanašale na oddajo Tarča, ki jo je nekaj dni prej, 16. januarja, vodila novinarka Tanja Gobec.
Ksenija Horvat Petrovčič, ki je bila takrat odgovorna urednica informativnega programa televizije, je Leljakove očitke na seji komisije označila za hudo žalitev in poskus osebne in profesionalne diskreditacije. Da bi dokazala neresničnost navedb, je vložila zasebno odškodninsko tožbo, s katero je od Leljaka zahtevala šest tisočakov denarnega obliža, preklic izjave in objavo sodbe na lastne stroške. Ko je sodišče zaslišalo obe nasprotni strani, nekaj prič in si ogledalo oddajo Tarča, ki je bila za Leljaka razlog za težke besede, je sklenilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Le pri znesku odškodnine tožnici ni povsem prisluhnilo, prisodilo ji je namreč 3500 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Svoboda govora ni brezmejna
Ko se je Leljak zaradi spornih besed znašel v pravdnem postopku, je stopil korak nazaj in je tako v odgovoru na tožbo kot na sodišču trdil, da se izjava ni nanašala na Horvat Petrovčičevo, saj da je govoril v množini. Branil se je, da izjave ni podal v trdilni obliki, ampak jo je zaključil z vprašanjem.
Nasprotno je po izvedenem pravdnem postopku ocenila okrajna sodnica Suzana Husar Dobravec. »Sodišče po vpogledu v sporno izjavo, ki jo kot žaljivo navaja tožnica, ugotavlja, da vsebuje trditve o dejstvih.« Sodnica je menila, da je sporna izjava za tožnico neugodna in da si povprečen poslušalec oziroma gledalec na podlagi take izjave ustvari negativno mnenje o poklicnem delovanju tožnice kot odgovorne urednice informativnega programa RTV Slovenija. Ravnanje, ki ga Leljak pripisuje tožnici, namreč ni vrednostno nevtralno, ampak zmanjšuje njen ugled kot novinarke in odgovorne urednice.
Leljak se je branil še, da je izjavo podal kot publicist, ki se ukvarja s časnikarskim poklicem, torej se je skliceval na svobodo govora, ki jo ima po ustavi, in da je bil podan splošni interes javnosti o informiranju. Sodnica v sodbi opozarja, da to ne pomeni, da svoboda govora ni z ničimer omejena, sploh pa ne sme iti tako daleč, da se posega v pravice drugih in jim povzroča škodo.
Jože Možina
Tožnica je Leljakove obtožbe označila za neresnične in skrajno žaljive, predvsem ker jo je z izjavo umestil v zgodbo o udbi in njenih zločinih. »Z gospodom Zemljaričem nisem govorila ne pred oddajo ne na tržnici, nikjer,« je bila odločna. Ponižujoč se ji zdi očitek, da bi Zemljarič po njej vplival na program oziroma vodenje oddaje. »Ne dovolim vplivanja politike, kapitala ali drugih interesnih skupin v novinarsko delo. Po mojih merilih človek, ki bi to dovolil, ne sme opravljati novinarskega ali uredniškega poklica,« je dodala.
Potrdila je, da je pred Tarčo Leljaku po sporočilu SMS poslala povabilo v oddajo in je udeležbo potrdil. Na sodišču pa vnovič zanikala, da bi v oddajo vabila Zemljariča ali z njim govorila o njej. Njega je v oddajo povabila novinarka Tanja Gobec, a je sodelovanje gladko zavrnil.
Poleg denarne odškodnine, preklica izjave in objave sodbe mora Leljak tožnici povrniti še nekaj manj kot 800 evrov pravdnih stroškov. Sodba še ni pravnomočna, pričakovati pa je, da se bo Leljak pritožil.
