Likvidacija z Litostrojske ostaja neraziskana in nekaznovana

Več kot devet let po smrti Mustafe Rastoderja je bil Radenko Đurđević pravnomočno opran krivde za uboj.

Objavljeno
20. marec 2018 10.34
Sojenje Radenka Đurđevića 27.maja 2015
Jure Predanič
Jure Predanič

Ljubljana – Dobrih devet let zatem, ko je v kletnem stanovanju na Litostrojski cesti v Ljubljani nekdo z več streli pokončal Mustafo Rastoderja, se bo primer očitno uvrstil med nerešene. Oprostilna sodba za Radenka Đurđevića, ki sta ga policija in tožilstvo okrivila za likvidacijo, je namreč postala pravnomočna.

Potem ko je Radenko Đurđević na ponovljenem sojenju s sodišča ponovno odkorakal kot nedolžen, je bila njegova usoda v rokah višjega sodišča, ki mu je po pritožbi na oprostilno sodbo prvostopenjskega sodišča že leta 2011 prisodilo 12 let zapora. Tožilstvo bi Đurđevića še vedno za toliko časa poslalo na hladno, tožilka je bila namreč prepričana, da po vseh izvedenih dokazih ni možen drug zaključek, kot da je storilec prav on.

A višji sodniki so dali prav obrambi in pritožbo tožilstva zavrnili ter potrdili odločitev kolegov s prve stopnje. »Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da so bili izvedeni vsi možni dokazi, da je pritožba tožilstva nekonsistentna, v določenih delih celo protispisna in ta sploh ne odgovori na bistvene dele sodbe sodišča prve stopnje,« nam je včeraj glede tega povedal odvetnik Miha Kunič, Đurđevićev zagovornik.

Smodniški delci

Glavni vzrok, da se je Đurđević na seznamu osumljencev uvrstil najviše, so bili štirje delci, značilni za streljanje, ki so jih našli na njegovih oblačilih. Tožilstvo pa je med motivi navedlo, da je imel več kot dovolj razlogov za maščevanje Rastoderju. Umorjeni je bil namreč preprodajalec in po mnenju tožilstva je obtoženi hotel z njegovo odstranitvijo pomagati sestri, dekletu umorjenega Anji Nikolić, ki je imela težave z drogo. Poleg tega je ob aretaciji dejanje celo priznal, vendar si je nato, ko je primer prišel na sodišče, premislil. Njegov zagovornik je opozoril, da so ga pridržali dlje, kot bi ga smeli, in da »po več kot 60-urnem mučenju ni več vedel, kaj govori in podpisuje«.

Đurđević je za uboj, ki se je zgodil 19. januarja 2009 okrog druge ure ponoči, sicer slišal že več različnih sodb. Sprva je bil na prvi stopnji oproščen z utemeljitvijo, da ni dovolj dokazov, da na klopi sedi morilec. Izvedenec balistične stroke Janez Golja je povedal, da štirje karakteristični delci streljanja še ne dokazujejo, da je ravno on strelec. Za sodišče sicer ni bilo dvoma, da je bil navzoč pri umoru, ne pa tudi, da je streljal.

Višji sodniki so primer obrnili na glavo. Izvedenec je namreč povedal, da je smodniške delce mogoče tudi odstraniti z intenzivnim čiščenjem. Od umora do obiska policije je minilo pet ur, zato je imel Đurđević dovolj časa, da spere dokaze. Poleg tega se je višjim sodnikom zdelo nenavadno vedenje matere obtoženega. V usodni noči, ko so nekateri slišali strele, je na stopnišču srečala soseda. Ta je opisal, da je bila zelo živčna, sama od sebe mu je rekla, da sin spi v stanovanju. Za sodišče je bilo to še dokaz več, da obtoženemu niso verjeli. Obsodili so ga na 12 let zapora, tri leta manj od predloga tožilstva.

Takšno sodbo so razveljavili vrhovni sodniki. In ko je zadevo v roke dobili ljubljanski sodnik Martin Jančar, je Đurđevića ponovno oprostil očitkov tožilstva. V utemeljitvi oprostilne sodbe je poudaril, da je pokojnikova sestra na sodišču povedala, da je neznano kam izginilo 17.000 evrov, s katerimi je Rastoder, ki je po Kuničevih besedah preprodajal mamila in orožje, nameraval kupiti hišo, v kateri bi živel skupaj z Đurđevićevo sestro. »Koristoljubje je gotovo drugi najverjetnejši motiv,« je dejal Jančar in pri tem nekako okrcal policijo, da se je v celotni zgodbi preveč osredotočila le na motiv, da je hotel Đurđević zaščititi sestro in posledično mater, pri čemer pa je možnost drugega motiva premalo raziskala.

Čas za resno analizo

»Sedaj je nastopil čas, da se na policiji in tožilstvu naredi resna analiza celotnega primera in se s tem zagotovi, da v prihodnje ne bo več prihajalo do takšnih primerov, torej da se začne sodni postopek le tedaj, ko je sprožen zoper pravega storilca kaznivega dejanja,« pa nam je včeraj glede tega še dejal Kunič.

Đurđević je na sodišču vztrajal, da je med likvidacijo spal in da torej ni bil niti navzoč pri streljanju. Tudi Kunič je na višjem sodišču glede smodniških delcev še poudaril, da ne dokazujejo, da je bil v času streljanja zraven. Če pa bi bil strelec, bi moralo biti zaradi izmeta tulcev po njegovih laseh, oblačilih in obuvalih ogromno delcev. Vendar so mu zasegli obuvala in oblačila, našli pa nič. A tožilstvo je bilo prepričano, da se je morilec vso noč umival »do amena«, po zločinu skril vrhnja oblačila, spodnja pa mu je vso noč prala mati, tako da so bila naslednje jutro že oprana in očiščena. Vendar argumenti tokrat niso bili dovolj prepričljivi.