Lokacije zaščitene priče ne pozna niti sodnik

Ljubljana – Ko so pričam v primeru brutalne smrti Zorice Škrbić poslali vabila na zaslišanje v preiskavi, se jih je več skušalo opravičiti, češ da se zaradi morebitnega maščevanja domnevnih storilcev bojijo izpostaviti. Preiskovalna sodnica je za 11 prič odredila ukrepe za njihovo zaščito. In če je bilo še pred dvajsetimi leti zaslišanje zaščitenih prič zakonsko neurejeno, je zdaj drugače.

Dolgo časa je že minilo, kar je nekdanji kranjski preiskovalni sodnik, danes pa ljubljanski okrožni sodnik in vodja specializiranega oddelka ljubljanskega okrožnega sodišča Srečko Škerbec oral ledino na področju zaslišanja zaščitenih prič. Bilo je pred več kot 15 leti v zadevi Hartman, kjer je bil prvič zaščiten policijski delavec.

»Ko so na zaslišanje vodili združbo Andreja Hartmana, ki je takrat vodil tihotapce heroina, sem kot preiskovalni sodnik hišniku naročil, naj naredi pano, ki je izgledal kot nekakšna vrata, in s tem smo pregradili dvorano na polovico. Takrat tudi še nismo imeli takšnega zakona kot danes, a smo se odločili, da poskušamo zaščititi policijskega delavca, ki je celo pot spremljal pot droge iz Bolgarije preko Romunije in Madžarske. Priča je bila ključnega pomena, saj je opazovala vse od nakladanja droge do samega prevoza. Policist je stal poleg mene in strojepiske na eni strani panoja, na drugi pa so bili obdolženci in njihovi odvetniki,« se danes tega primera spominja Škerbec.

Burni protesti obrambe niso zalegli

Čeprav so odvetniki v zadevi Hartman hudo protestirali in takšno odločitev tudi izpodbijali v pritožbah, je odločitev takratnega preiskovalnega sodnika Škerbca prestala vsa sita višjega in vrhovnega sodišča. »Ta pano smo nato še nekajkrat uporabili, iz tega pa se je počasi rodilo stanje, kot ga poznamo danes – najprej smo začeli uporabljati zaslišanje prič iz sosednje sobe in za zaveso. Sledilo je popačenje glasu pričam in vse ostalo,« pravi.

Če je takrat v zadevi Hartman policist kar sam prišel na sodišče in se postavil pred vrata preiskovalne pisarne, Škerbec pa ga je moral poslati na hodnik, da ga obdolženi in ostali ne bi videli, je zdaj to področje urejeno tako zakonsko kot tudi tehnično in logistično. »Zdaj tovrstna zaslišanja potekajo prek videokonference. Na začetku smo imeli veliko težav z izvedbo, saj je bilo treba pričo na primer pripeljati za zaveso v isto sobo. Težje je bilo takšno pričo varovati, po hodnikih sodišča pa se je sprehajal cel kup kriminalistov. Pri želji, da zaščitijo svoje sodelavce, jih seveda razumemo, saj gre za priče, ki vedo za najbolj ključne podatke,« pravi Škerbec in dodaja, da zdaj celo sodnik ne ve, kje se priča nahaja – v sobi sodišča, na policijski postaji ali kje drugje. Priča dobi na glavo masko, zakrite ima roke, da se ne vidijo prstani, znamenja, tetovaže ali druge značilnosti, glas pa ji popačijo.

V zakonu je sicer navedeno, da se priča zaščiti, kadar bi zaradi razkritja njene identitete nastala »resna nevarnost za njeno življenje ali telo, življenje ali telo njenega bližnjega sorodnika« in podobno. V takšnih primerih lahko sodišče izbriše vse njene podatke iz kazenskega spisa, označi podatke o priči za uradno tajnost, priči določi psevdonim in jo zasliši s pomočjo tehničnih sredstev – torej za zaščitno steno in z napravo za popačenje glasu, prek videokonference.

Sodnik se s pričo sreča na tajni lokaciji

Če je nekoga strah pričati, je tožilec tisti, ki mora prepričati sodnika, da ima prav in da gre za resno nevarnost – seveda pa gre ponavadi v teh primerih za pričanje v primerih ekstremnega kriminala in ne za male tatvine ali ko nekdo v afektu reče, da bo nekoga ubil. Zaščita priče je nenazadnje tudi v interesu tožilca, saj sicer lahko tvega to, kar se je na sodiščih v posameznih zadevah že dogajalo, in sicer, da priče ena za drugo »izgubljajo spomin.«

»Takšnih primerov ni zelo veliko. Praviloma sicer vedno zaščitimo tajne delavce policije. Slovenija je namreč majhna, policisti pa delajo na več zadevah. Če bi jih razkrili, bi ogrozili njih in njihovo delo. Čeprav lahko tajni policijski delavec dela tudi na drugem koncu Slovenije, z razkritjem v enem postopku tvega, da ga prepoznajo tudi drugi. Seveda tudi kriminalci preverjajo, kdo prihaja v njihovo družbo in se velikokrat med seboj poznajo,« pojasnjuje Škerbec.

O zaščiti priče sicer odloča prvi sodnik, ki se sreča s takšnim predlogom tožilca – največkrat torej preiskovalni sodnik, ki naredi poseben narok. »Takšnega naroka nikoli ne delam na sodišču, ker ne vem, kdo me lahko s takšno pričo vidi, temveč na lokaciji, kjer pričakujem popolno tajnost. Če pričo nekdo vidi in bo razkrita, ne bo nikoli več ničesar povedala,« pravi Škerbec in dodaja, da na tem naroku tudi sodnik prvič in zadnjič vidi pričo.

Sodnik na naroku preveri identiteto in pričo izpraša v zvezi z grožnjami in razlogi za njen strah, nakar sodnik odloči o anonimnosti. »Osebni podatki priče se vedno zapečatijo in shranijo na tajni lokaciji, ki je ne poznam niti jaz kot sodnik. Včasih se med glavno obravnavo sicer sodnik lahko odloči, da ponovno preveri, ali gre za isto pričo. Pričo na tem naroku vidijo sodnik, zapisnikar in tožilec, zagovornik pa ne sme biti navzoč, niti ga o tem naroku ne obveščamo. Poleg so tudi policisti s posebnega oddelka za zaščito prič, ki takšno pričo in njeno identiteto varujejo, na dogovorjen kraj jo na primer pripeljejo povsem zakrito, s kapo na glavi,« pravi Škerbec, ki je prepričan, da bi, ker gre za zelo ozek krog ljudi, izvor morebitnega uhajanja informacij hitro razkrili.

Ko tak sklep postane pravnomočen, identitete zaščitene priče med postopkom ni več mogoče razkriti. Škerbec tudi ne pozna primera, da bi višje ali vrhovno sodišče odločilo, da tak sklep ni bil zakonit. Se pa je že zgodilo, da so šele med glavno obravnavo zaščitili priče, in sicer v odmevnem primeru sojenja za tragedijo pred lokalom Global.

Anonimnost je vidik pri presoji verodostojnosti

Na vprašanje, ali na sodnika pri presoji verodostojnosti priče vpliva dejstvo, da gre za anonimno pričo – obramba namreč včasih skuša prikazati, da je takšna priča manj verodostojna, da gre prav tako za kriminalca ali nekoga, ki je morda lahko v osebnem sporu z obdolženim in mu zato hoče škodovati –, pa Škerbec odgovarja, da je tudi to vidik, ki ga sodnik upošteva. Ko si ustvarja sliko o priči, so pomembne vse okoliščine, tudi ta, ali gre na primer za očividca, ki je na cesti nekaj videl, ali morda drugega kriminalca, ki si rešuje lastno kožo.

»Zoper sklep, s katerim priči podelijo anonimnost, je možna pritožba, to možnost obramba tudi vedno izkoristi. Treba je namreč tehtati med pravico priče do zaščite in pravico obdolženca do poštenega sojenja. Vsakdo se ima načeloma pravico soočiti s pričami. Pri tem namreč ne gre za priče, ki nič ne vedo, temveč za ljudi, ki o neki zadevi ponavadi poznajo ključne podatke. Zaščititi pričo, ki nič ne ve, ne bi imelo smisla,« pravi Škerbec, ki se strinja, da je treba biti zato pri takšnih ukrepih zelo previden.

Škerbec je prepričan, da je z vsemi ukrepi zdaj dovolj poskrbljeno za zaščito prič, morajo pa seveda paziti tudi same, da se nehote ne razkrijejo. Zgodilo pa se je že tudi, da so bili vsi ti ukrepi zaman, saj je pred časom nekdo celo povedal, da je v enem od postopkov sodeloval kot zaščitena priča.