Tiskane izdaje
Ljubljana – Potem ko se je višje sodišče strinjalo, da je Ludvik Čanžek s svojimi izjavami na račun Miha Brejca posegel v njegovo čast in dobro ime, je potrdilo tudi, da mora Brejcu plačati 3000 evrov odškodnine z obrestmi. Poleg tega mora v Dnevniku preklicati šest spornih trditev, se mu zanje javno pisno opravičiti in objaviti izrek sodbe.
Jabolko spora med nekdanjim evroposlancem in nekdanjim podpredsednikom SDS Brejcem ter nekdanjim članom te stranke Čanžkom je polemika, ki se je februarja in marca 2010 razvila v pismih bralcev časnika Dnevnik. Brejca so prizadele Čanžkove navedbe, da je »najzanesljivejši človek diktature, morda celo bolj kot Ertl« (Tomaž Ertl, op. a.), ter da je ob osamosvojitvi »nadzoroval celotno trgovino z orožjem, ki so jo vodili za svoj žep«.
Odgovoril je s pismom, v katerem je zanikal očitke in zahteval javno opravičilo, Čanžek pa je v naslednjem pismu zapisal, da je moral biti Brejc »visoki oficir Kosa, zloglasne vojaške tajne službe«, kot dokaz pa predložil časopisne članke iz Dnevnika in Mladine ter tri knjige.
Čanžku ni uspelo dokazati resničnosti trditev
Brejca je zmotila tudi navedba, da ga je Janez Janša »dal izvoliti za evropskega poslanca, čeprav je to lahko bil le človek, ki nikoli ni sodeloval s komunistično tajno službo«, žaljivo se mu zdi tudi namigovanje, da je bil sodelavec Udbe in Službe državne varnosti (SDV). Kot trdi Brejc, gre za izmišljotine, za katere Čanžek ne ponuja nikakršnega dokaza, jih je pa po vložitvi tožbe ponovil v Delu.
Na zapis, da ga je Matija Maček, »formalni vodja Zaščitne brigade, ki je varovala njega (Mačka, op. a.) in člane CK ZKS (Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, op. a.), postavil za načelnika varnostne službe te brigade«, Brejc odgovarja, da Maček ni bil formalni vodja brigade in ga posledično ni mogel postaviti na to mesto, v brigadi pa ni imel aktivne vloge in se je zgolj udeleževal vojaških vaj.
Sodišče je najprej odločilo o temelju zahtevka in pravnomočno razsodilo, da je Čanžek z zapisanim posegel v Brejčevo čast in dobro ime oziroma da vrednostna sodba o Brejcu temelji na neresničnih trditvah, saj Čanžku ni uspelo dokazati resničnosti trditev o Brejčevem sodelovanju s SDV in drugih očitkov. V posebnem postopku je nato odločilo še o višini odškodnine.
Višje sodišče:
Čanžek je v pritožbi na višje sodišče med drugim zapisal, da se zaveda, da je o temelju že pravnomočno odločeno, a vendarle meni, da Brejc ni upravičen do preklica trditev, javnega opravičila in plačila odškodnine ter vračila pravdnih stroškov, češ da se te sankcije izključujejo. A višji sodniki pojasnjujejo, da je sodišče pri izbiri omejeno le z zahtevkom, ki ga postavi tožnik, v okviru katerega mora opraviti presojo, da izrečena sankcija ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.
Prav tako te izrečene sankcije sodišča ne onemogočajo, da ne bi hkrati z objavo opravičila in preklica izreklo tudi pravične denarne odškodnine. Pri tem višje sodišče dodaja, da se v celoti strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, ki se je odločilo za izrek več sankcij.
Ker gre v konkretnem primeru za žaljive vrednostne sodbe o Brejcu, dejstvo, da je javna osebnost, na višino prisojene odškodnine ne more vplivati, ugotavljajo višji sodniki, prisojena odškodnina pa je po njihovem mnenju pravična. Višje sodišče je ugodilo le Čanžkovi pritožbi glede vračila previsoko odmerjenih pravdnih stroškov ter mu naložilo, da mora Brejcu vrniti 1319 evrov, nekoliko manj, kot je sklenilo okrožno sodišče.
