Tiskane izdaje
Ljubljana – Starši mladeniča, ki je pred skoraj desetimi leti umrl zaradi sistemsko razširjenega melanoma, so s tožbo poskušali odgovornost za smrt edinca izterjati od logaškega zdravstvenega doma, češ da tamkajšnja zdravnica ni prepoznala očitnih znakov kožnega melanoma. A je sodišče njuno tožbo zavrnilo.
Mladenič si je znamenje na nartu poškodoval pri košarki, zato mu je mati, kot je trdila v tožbi, s katero sta z možem zahtevala civilno odgovornost od Zdravstvenega doma Logatec (ZD) in Zavarovalnice Triglav, pri kateri ima ZD zavarovano odgovornost, naročila, naj ga decembra 2001 pokaže zdravnici Darji Modic Likar, saj ji »znamenje ni bilo všeč«. A ga je ta odpravila z besedami, da to ni nič nenavadnega, enako je storila januarja 2002, trdita tožnika, medtem ko zdravnica zatrjuje, da je prišel mladenič k njej zaradi znamenja le enkrat, in to 19. aprila 2002. Takrat mu je tudi izdala napotnico, da gre za »sumljivo znamenje«.
Mladeniča je napotila k dermatologu, a brez oznake nujno na napotnici, zaradi česar bi na dermatološki polikliniki Kliničnega centra prišel na vrsto za pregled šele čez štiri mesece. V zasebni ambulanti so ga sprejeli v dobrem mesecu in dermatolog ga je 5. junija 2002 z besedami: »Kaj ste čakali?! Upam, da ni šlo že naprej,« še istega dne napotil na urgentno odstranitev znamenja. Čez osem dni je patohistološki izvid potrdil maligni melanom.
Starši so prepričani, da je zdravnica ravnala nestrokovno in v nasprotju z medicinsko doktrino, ko ni prepoznala očitnih znakov kožnega melanoma in sina urgentno napotila na specialistično zdravljenje, saj bi mu predvsem pravočasno odkritje bolezni in hitro zdravljenje rešili življenje. Ko je vendarle prišel do specialista, je bilo že prepozno. Slabi dve leti od postavitve diagnoze, 16. aprila 2004, je umrl zaradi sistemsko razširjenega melanoma.
Sina jima ne more vrniti noben denar
A je ljubljansko okrožno sodišče njuno tožbo, s katero sta zahtevala po 20.000 evrov odškodnine, zavrnilo. Pojasnilo je, da je zdravnica s tem, ko mu je ob pregledu 19. aprila 2002 še istega dne izdala napotnico, ravnala bolj skrbno, kot če bi ga naročila na ponovni pregled, sodišče pa ni verjelo staršem, da ji je sin znamenje pokazal že pred tem, saj bi sicer to zapisala v kartoteko. »Starši pokojnega mladeniča so zaradi vsebine prvostopenjske sodbe upravičeno prizadeti,« pravi njun pooblaščenec odvetnik David Sluga in pojasnjuje, da sodnica staršev ni neposredno zaslišala, »saj po njenem mnenju vsebina njunega zaslišanja ne more biti takšna, da bi z njo lahko dokazovali, da je sin ob zdravniških pregledih svoji lečeči zdravnici dvakrat pokazal poškodovano materino znamenje, ona pa ga je odpravila z besedami, da 'to ni nič'. Ne le, da je mati sina k lečeči zdravnici vedno spremljala, ga pred obiskom opozorila, naj ji pokaže poškodovano znamenje, po obisku pa ji je sin povedal, kaj mu je dejala zdravnica; če je ta kot delavka zdravstvene ustanove malomarno opravljala svoje delo tudi na način, da tega ni zapisala v zdravstveni karton, to nikakor ne more iti v škodo staršev. Še posebno zato ne, ker procesnopravni red vzpostavlja pravilo prirejenosti dokazih sredstev: pravno odločilna dejstva je torej mogoče dokazovati z vsemi razpoložljivimi dokaznimi sredstvi, torej tudi z zaslišanjem strank, ta sredstva pa imajo enako dokazno vrednost. Da se staršem vnaprej ne verjame, pa ni ne procesno ne vsebinsko upravičeno,« še meni odvetnik, ki bo sodbo poskušal izpodbiti na višjem sodišču.
»Motiv staršev je popolnoma jasen: nikakor ne gre za denar (kot nikdar ne gre v podobnih primerih). Gre preprosto za resnico. In za to, da bi preprečili, da se kaj takšnega v prihodnosti ne zgodi tudi nam,« še dodaja Sluga. Starši zatrjujejo, da to ni bil edini primer spornega strokovnega ravnanja zdravnice (pred leti je bila oproščena očitkov povzročitve smrti pacienta iz malomarnosti).
Izvedenci: Potek zdravljenja ne bi bil drugačen
Prvostopenjsko sodišče glede na zdravničin opis znamenja v mladeničevi zdravstveni kartoteki ugotavlja, da ob pregledu 19. aprila 2002 očitno niso bili vidni vsi znaki malignega melanoma, kar pomeni, da zdravničino ravnanje ni bilo malomarno. A tudi če bi bili ti znaki vidni, je zdravnica izdala ustrezno napotnico z opisom, da gre za sumljivo znamenje, in čeprav na napotnico ni pripisala, da je zadeva nujna – kar takrat še ni bilo zakonsko določeno, a kljub temu v praksi običajno –, bi morali pacienta prednostno obravnavati na dermatološki polikliniki.
Iz mnenja izvedencev (družinske medicine, kirurgije in dermatologije, sodišče je zaslišalo tudi onkologa) izhaja, da potek zdravljenja ne bi bil bistveno drugačen, saj so bile metastaze prisotne že 19. aprila 2002, česar z zunanjim pregledom znamenja ni bilo mogoče ugotoviti. Tudi izrez melanoma mesec dni prej ne bi bistveno spremenil poznejšega poteka bolezni in uspešnosti zdravljenja, so si bili izvedenci edini, pri tem pa so dodali, da bi bila možnost preživetja večja le, če bi znamenje odstranili pred decembrom 2001, ko se je začelo spreminjati.
