Tiskane izdaje
Ribnica – Motoristično društvo Motoristi za motoriste (MzM), ki ima sedež pri Novi Štifti, že pet let tesno sodeluje s policijo in pomaga pri različnih preventivnih dejavnostih. Zato so letos ob dnevu policije prejeli bronasti znak za sodelovanje, ki ga podeljuje ministrstvo za notranje zadeve.
»Poleg tega, da odlično sodelujemo pri številnih konkretnih akcijah, je v tem našem sodelovanju pomembno to, da motoristi znanje s področja varnosti v prometu prenašajo naprej,« pravi Rudi Topolovec, komandir policijske postaje iz Ribnice. Motoristi za motoriste (MzM) so vse prej kot običajno društvo ljudi, ki jih povezujejo motorji. Njihovo filozofijo je mogoče strniti v nekaj besed: prometna varnost, solidarnost in pomoč, pravi sogovornik Pavle Hočevar, tajnik društva MzM.
Vaše društvo, ki ima že deset let status društva v javnem interesu na področju varnosti v prometu, je bilo letos v ljubljanski policijski upravi edino, ki je izven policijskih vrst prejelo priznanje?
Bronasti znak za sodelovanje smo dobili na pobudo ribniških policistov, saj z njimi pet let odlično sodelujemo. Na začetku šolskega leta s policisti, gasilci in motorističnima kluboma Crknene podgane in Holcarji v treh občinah varujemo šolske poti, skupaj s policisti v vrtcih in šolah delimo odsevne jopiče za varnost v prometu, sodelujemo in organiziramo varne vožnje, pripravimo blagoslov na začetku motoristične sezone. Ogromno delamo na preventivi in imamo vsako leto slogan na temo varnosti. Letos je to Ustavi konje pred zebro!, prejšnja leta so bili slogani Odgovoren motorist, Ne telefoniraj, Hvala, ne pijem. Policisti pa so šli lani z nami v Rim k papežu.
To je bila verjetno najbolj izjemna izkušnja članov MzM?
Gotovo. V Rim se je odpeljalo 183 motorjev, 300 ljudi in en avtobus, a nismo imeli večjih zapletov, le manjše okvare. Razlog je tudi v tem, da smo odlično organizirani in disciplinirani. Tudi italijanski motoristi policisti, ki so nas spremljali po Rimu in so nas pred kratkim obiskali, so bili pozitivno presenečeni nad našo odlično organiziranostjo in disciplino.
Kaj to pomeni v organizacijskem smislu?
Skupine, s katerimi potujemo, so velike od 15 do 20 motoristov. Ko zberemo prijave za neko pot – letos nas je 156 ljudi na 88 motorjih odšlo na Poljsko in to je bilo naše deveto daljše potovanje –, se razdelimo po skupinah in določimo vodje. Priprave so res temeljite. Naša odgovornost kot organizatorjev je velika, obenem pa mora biti vsakemu udeležencu jasno, da je odgovoren zase. Velik poudarek dajemo varnosti, da vsak ve, kaj in kako. Nič ni narobe, če nekdo ugotovi, da ni za skupinske vožnje, in gre po svoje. Sicer pa velja, da maksimalno upoštevamo pravila skupinske vožnje, torej vožnje cikcak, nobenega prehitevanja, prvi motorist mora dobro poznati pot, stalno smo povezani prek brezžične postaje ...
Predstave o motoristih se spreminjajo tudi zaradi motorističnega društva iz Nove Štifte (fotografija je simbolična). Foto: Igor Modic/Delo
Razbijate stereotipe o nevarnih motoristih?
Pa ne samo to. Mislim, da smo z različnimi skupnimi preventivnimi akcijami uspešno razbili tudi stereotip o motoristih in policiji, češ da smo vsak na svojem bregu. Vsi skupaj moramo skrbeti za varnost, in če skupaj delamo, smo varnejši. V samo treh letih je 80 motoristov, članov MzM, opravilo tečaj varne vožnje na Vranskem. Ker je to odličen tečaj, ga vsi po vrsti hvalimo. Tudi na tak način smo zgled mnogim.
Drugi pomembni steber vašega delovanja je dobrodelnost?
Že v predhodniku MzM, Motoristični klub Ribničan, ki je bil registriran leta 1998, smo se ukvarjali z dobrodelnimi akcijami in smo vse, kar smo zaslužili, recimo z blagoslovom motoristov, dali šoli za letovanje otrok ali varstveno-delovnemu centru. Že takrat smo motociklizem, torej naš hobi, izkoristili za pomoč. Leta 2005 pa smo se odločili, da z MzM naredimo še nekaj več, in smo dali društvu novo vsebino. Pater Niko Žvokelj, ki je idejni vodja društva in svetovljan, je opozoril na pomen solidarnosti med motoristi. Zato pomagamo tam, kjer se dogajajo nesreče.
Koliko ljudem oziroma njihovim svojcem ste pomagali?
V desetih letih smo razdelili 70.000 evrov pomoči motoristom ali njihovim družinam. Naraslo pa je tudi naše članstvo, saj smo začeli s 40 ustanovnimi člani, zdaj pa smo postali društvo, ki ima že 290 članov. Zanimivo je, da imamo člane po vsej Sloveniji in avstrijski Koroški, ljudje cenijo pozitivno sredino. Obenem pa tisti, ki ima motor, ponavadi ni revež in lahko tudi sam pomaga. Komu pa boš pomagal, če ne kolegu motoristu?
Kako je Cerkev vključena v zgodbo? Mar ni postala sestavni del kar številnih dogodkov motodruštev?
Ribničani smo imeli leta 1989 prvi blagoslov motoristov na Novi Štifti. Pobudnik te ideje je bil pater Niko. Vendar MzM ni cerkvena združba. Slučajno je Niko po poklicu duhovnik in ima po vsem svetu ogromno prijateljev, ki nam na naših potovanjih največkrat pomagajo. A tisti, ki spremlja naše delovanje, bo ugotovil, da so člani verni, neverni ali drugače verni. Niko, ki mora vsak dan imeti mašo, povabi v cerkev, a pravi, da kdor ne zna moliti, naj pa kaj dobrega razmišlja. Ni dobil ovčic v cerkev, ampak ljudem s svojo besedo da misliti, da ni pomembno, kdo si, kaj veruješ, ampak da se motoristi družimo in smo solidarni. S tehnične plati pa je tudi res, da je napotke za večje skupine najlažje povedati v cerkvi po maši kot pa nekje ob cesti ali na parkirišču.
Posebni ste tudi po tem, da se z vami vozijo invalidi?
Reintegracija invalidov je tretji pomembni sklop MzM. Ti se vozijo z nami na tri- ali štirikolesnikih. Z nami se počutijo odlično, ker jih očitno sprejemamo drugače kot v nekaterih drugih organizacijah, kjer so jih obravnavali kot revčke. Pri nas pa so enakopravni in se dobro počutijo. Vem, da oni dajo meni več kot jaz njim. Ko smo Dolfija nesli sto stopnic do samostana v Greciu in je eden od teh, ki ga je nosil, nekaj 'zaštekal', je Dolfi rekel: »Fantje, glejte, da me ne boste zvrnili, bom še invalid postal!« In je bilo smeha. Mi smo sproščeni, ne obravnavamo jih kot invalide in zadeve spremljamo s humorjem, tudi črnim.
Kakšne načrte imate v MzM?
Sedaj razmišljamo, kako MzM voditi še naprej. Vsebinsko nimamo problemov, tehnično pa je vprašanje, do kakšne mere se še lahko širimo, da bomo volontersko še naprej obvladljivi. Že zdaj moramo občni zbor sklicati v prostorih, kamor gre 200 ljudi, kar pomeni, da običajni lokali odpadejo. Je pa res, da ne bi radi komu branili, če bi se nam rad pridružil. Ker smo veseli, če nam ljudje sledijo v dobrih dejanjih.
