Gregor Britovšek je bil v priporu na Povšetovi v Ljubljani nastanjen med 5. februarjem 2011 in 26. januarjem 2012. V tožbi, ki jo je proti državi vložil po pooblaščencu Velimirju Cugmasu, piše, da so bile v tistem obdobju bivalne razmere v priporu »skrajno nečloveške«, kar je ugotovilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ko je odločalo v podobnih tožbah. Zaradi tega od Republike Slovenije terja 12.000 evrov odškodnine. Obravnava je bila na ljubljanskem okrožnem sodišču razpisana te dni, a je bila preložena za nedoločen čas. Prvostopenjsko sodišče bo počakalo, kako bo v podobni zadevi odločilo višje sodišče, in nato razpisalo nov narok.
Prenatrpanost zaporov
V sobah menda prav tako ni bilo urejeno prezračevanje, niti ni bila nameščena klimatska naprava, zaradi česar je bila poleti neznosna vročina. Pripornikom so sicer dovolili namestiti ventilatorje, a na lastne stroške. Uprava zapora je dovolila prezračevanje sob le v času, ko so bili priporniki na sprehodu. Vendar le, če so celico vsi zapustili. Če je eden od njih ostal v njej, je ostala neprezračena.
Bivalne razmere so bile nedvomno nečloveške in ponižujoče, še piše v tožbi, država pa je zavezana zagotavljati spoštovanje določenih minimalnih pravil in standardov. »Dejstvo je, da prenatrpanost zaporov negativno vpliva na splošno kakovost življenja v njem. Prenatrpani zapori pomenijo omejeno in nehigienično nastanitev, nenehno pomanjkanje zasebnosti, preobremenjeno zdravstveno oskrbo, zmanjšanje dejavnosti zunaj sob zaradi pomanjkanja osebja, povečano napetost in s tem povečanje nasilja,« med drugim še piše v tožbi.
Britovšek je državnemu pravobranilstvu že konec novembra 2014 poslal predlog za zunajsodno poravnavo in na pravobranilstvu so se strinjali, da mu pripada odškodnina, vendar je oporekala višini tožbenega zahtevka, zato bo o tej zadevi odločilo sodišče.
Moril za 200 evrov
Vse se je začelo v začetku leta 2002, ko je Volk Britovšku izročil 12.000 evrov, da bi mu iz Nemčije uvozil dva avtomobila. Ta tega ni storil in se je raje odločil, da se bo svojega prijatelja znebil. Priložnost za brutalni umor se je ponudila precej hitro. Nekega marčevskega dne je Volk Britovšku, ki je lagal, da sta avtomobila že na carini, kjer je treba plačati dajatve, dejal, da mora v Ljubljani izterjati dolg, s katerim bo plačal dajatve, in ga prosil, naj gre z njim. Ta mu je za spremstvo raje ponudil Mirovića, ki ga Volk ni poznal, zato najbrž ni slutil, da je v njegov avto prisedel morilec. Mirović je v Volka pri ljubljanski Gramozni jami izstrelil štiri krogle.
Veliko težo so višji sodniki dali Britovškovim besedam, ki je v preiskavi tri ure govoril kot dež in povedal, da je Miroviću poleg pištole dal še 200 evrov in 15.000 tolarjev. Toda Britovšek je po mnenju višjih sodnikov izpustil bistven del, saj se je branil, da je hotel le, da bi Mirović Volka prestrašil, ne pa ga spravil na drugi svet, česar višje sodišče ni verjelo.
Morilec in naročnik sta večkrat spremenila svoji izjavi. Kasneje je Mirović zahteval obnovo postopka, češ da mu je nekaj mesecev po začetku prestajanja kazni sozapornik Sebastjan Vida povedal, da ve, da je v zaporu po krivici, ker je Volka umoril njegov brat Egon, ki je Volku dolgoval denar in ki je umrl 25. avgusta 2008. Zadevo so vrnili v preiskavo, vendar postopka nato niso obnovili.