Tiskane izdaje
Pred dnevi je odjeknila novica, da v okolici Ljubljane iščejo oboroženega 29-letnega moškega, ki se je menda sprl s sosedo in s pištolo v roki pobegnil v gozd. Patrulja je na podlagi prvih informacij ocenila, da bi se utegnil poškodovati in bi zato prišla še kako prav pomoč policijskega pogajalca, zato so ga prek operativno-komunikacijskega centra tudi vpoklicali.
Letno je kakšnih 20 situacij, ko policijski pogajalci poskušajo rešiti zapleteno situacijo. Vendar pogajalcev iz vrst slovenske policije ne gre primerjati s pogajalci v ameriških filmih, v katerih en sam junak s krofom v roki rešuje še tako zapleteno krizno situacijo. Njihovo delo je organizirano, dogovorjeno in resno. Ekipo, ki deluje v sklopu slovenske policije, sestavlja 21 pogajalcev. Razdeljeni so v tri skupine. »Ko pride do krizne situacije – ugrabitve, zajetja talcev, zasedbe objektov (zabarikadiranja) in podobne varnostne situacije, ko storilec ali storilci s svojimi dejanji ogrožajo osebno varnost, varnost drugih oseb in varnost premoženja – ponavadi najprej odideta na kraj dogodka dva pogajalca,« pojasnjuje Robi Ribič, vodja pogajalske skupine v upravi kriminalistične policije, in doda, da če gre za obsežnejšo akcijo, pošljejo več pogajalcev ali celotno skupino. Drugi dve skupini sta tako v pripravljenosti za primer zamenjave, če bi krizna situacija trajala dlje, na primer več dni ali tednov.
V nenehni pripravljenosti
Vsaka skupina je sestavljena tako, da pokriva celotno Slovenijo, saj to omogoča najkrajši odzivni čas. Posamezna skupina dežura od ponedeljka do ponedeljka, 24 ur na dan, zato je pogajalec na voljo v vsakem trenutku. Letno jih aktivirajo v povprečju 20-krat, lani, denimo, so posredovali v 22 primerih. »V 90 odstotkih so to primeri poskusov samomora, sledijo razna zabarikadiranja v objekte in grožnje z razstrelitvijo s plinom, deložacije, nasilje v družini in podobno,« razkrije sogovornik.
Potek dela pogajalcev je odvisen od konkretne situacije, zato določijo strategijo na kraju dogodka. »Vsak pogajalec ima svojo vlogo oziroma nalogo, cilj je razrešitev krize po mirni poti. Sicer pa pogajalci sledimo naslednjim ciljem: zaščita življenja, izpustitev talcev, vdaja ali prijetje ugrabitelja ter zaščita premoženja.«
Različne taktike pogajanja
Kdaj je potrebna pomoč pogajalca, najlaže presodi policist, ki prvi pride na kraj dogodka, zato poskušajo policiste čim bolj usposobiti tudi za takšne dogodke. Robi Ribič pravi, da se na vsako krizno situacijo odzovejo enako. »Takoj po najavi dogodka odide na kraj policijska patrulja področne policijske postaje. Policisti na kraju zberejo prve informacije, ki jih posredujejo v operativno-komunikacijski center (OKC), prek katerega so aktivirane vse potrebne policijske enote in druge službe, recimo dodatne patrulje za blokado območja, pogajalci, specialna enota, reševalno vozilo, gasilci. Kadar je potrebna aktivacija pogajalca, OKC obvesti vodjo policijskih pogajalcev, ki oceni dejansko stanje in pošlje na kraj krizne situacije ustrezno število usposobljenih pogajalcev.«
S primeri, kot jih poznamo iz filmskih prizorov, ko ugrabitelj ali samomorilec sam zahteva, naj na kraj pride pogajalec, se še niso srečali.
Sogovornik pravi, da posameznih situacij ne morejo opredeliti kot težke ali lahke, saj vse zahtevajo visoko stopnjo strokovnosti in profesionalnosti pogajalca. Se pa med seboj razlikujejo taktike pogajanja. Razumljivo je drugačen pristop, ko gre za izpustitev talcev in vdajo ugrabitelja, kot če imajo opravka z nekom, ki si želi vzeti življenje. »Prav zato mora pogajalski proces temeljiti na poznavanju dinamike in elementov krizne intervencije,« sklene sogovornik.
Sicer pa policijski pogajalci ne sedijo v pisarnah in čakajo na adrenalinske dogodke. Kadar se ne pogajajo, opravljajo klasično policijsko delo. Zaposleni so po policijskih enotah po Sloveniji: na policijskih postajah, v sektorjih kriminalistične policije, lahko tudi v specialni enoti ali na OKC. Ob aktiviranju pa pustijo redno delo in posredujejo kot pogajalci pri kriznih situacijah. Seveda, če so takrat v dežurni skupini.
Izmenjava dobrih praks
Postopek izbora policijskih pogajalcev je določen s pravili o delu policijskih pogajalskih skupin. Najprej potekajo splošni razgovori z vsemi kandidati, sledi zahteven psihološki test, nato ponovni razgovor z - na podlagi rezultata psihološkega testa - primernimi kandidati. Izbrani kandidati začnejo z osnovnim usposabljanjem in šele po zaključku sledi izbor. Usposabljanja oziroma treningi policijskih pogajalcev potekajo vse leto (skupna ali mednarodna usposabljanja, usposabljanja posameznih skupin).
Sodelujejo s sosednjimi državami, predvsem z državami na Zahodnem Balkanu. Aktivno sodelujejo pri oblikovanju in prenosu dobrih praks v EuNAT (evropska mreža policijskih ekspertov s področja ugrabitev in zajetja talcev ter tovrstnih čezmejnih kriznih situacij). Policijski pogajalci se usposabljajo tudi za situacije, kakršne se dogajajo v tujini, predvsem s pomočjo tujih kolegov, ki so se s takšnimi primeri že srečali.
