Tiskane izdaje
Ljubljana – Matej Oražem, ki je decembra lani z lovskim nožem ubil 55-letnega Toneta Pogorelca, dejanje obžaluje. Za vse skupaj krivi alkohol, saj je prav zaradi njega v preteklosti prišel že večkrat navzkriž z zakonom, in obljublja, da se bo šel zdravit.
Rad bi zavrtel čas nazaj in naredil drugače, je v začetku sojenja za uboj 55-letnega Toneta Pogorelca iz Bukovice pri Ribnici, ki se je zgodil 2. decembra lani v bifeju Krajec v Dolenjih Lazih, povedal 26-letni Ribničan Matej Oražem. Svoje dejanje tako danes zelo obžaluje in v nadaljevanju še enkrat pravi, da se tistih usodnih trenutkov v lokalu ne spominja. »Ne, film mi manjka vmes. Se ne spomnim ničesar,« je tako odgovoril tožilcu Mateju Peterci. Zakaj se je odpravil v avto po lovski nož z dolžino rezila 24,5 centimetra in se vrnil v lokal, kjer je Pogorelca tudi zabodel in ga tako poškodoval po vratu, da je ta nekaj minut pred pol eno uro zjutraj umrl v bolnišnici, ni znal povedati. Vsega naj bi bil namreč kriv alkohol, zaradi katerega je že v preteklosti prišel večkrat navzkriž z zakonom. Tako je obljubil, da si bo poiskal pomoč in se začel zdraviti od odvisnosti od alkohola.
Glede tistega decembrskega dneva se sicer dobro spominja, kako se je ob treh popoldne po službi selil iz enega do drugega bifeja in kako je še pred prvim prihodom v Krajec, kjer je spil pivo in travarico, v dveh lokalih pred tem spil že dve pivi in šilce travarice. Ko se je na koncu spet vrnil v Krajec, pa se je tam ob točilnem pultu zapletel v pogovor s Pogorelcem, s katerim pa, kot pravi, ni imel nikoli nobenih zamer, prav tako tudi nista bila v sporu, zato ni znal povedati, zakaj se je sprl ravno z njim. Vsega, kar se je dogajalo v nadaljevanju, tudi to, da je šel po nož v avto, pa se ne spominja, saj mu je, kot je povedal, padla tema na oči.
»Spominjam se samo, da sem z glavne ceste zapeljal na stransko, ker sem hotel odtočiti.« Njegov avto naj bi tako obtičal v blatu, zato je nadaljeval peš »po travnikih in močvirjih« proti Zamostecu pri Sodražici, kjer je živel skupaj s zunajzakonsko partnerico. Slednja je povedala, da sta se po dogodku slišala po telefonu in da je Oražem, ki ga domačini poznajo tudi pod vzdevkom Žajfca, deloval zelo panično, govoril zelo nerazločno in se drl. »Rekla se mu, da če je kaj resnega, naj pokliče policijo,« je Perkovičeva povedala v preiskavi in dodala, da ji je povedal, da bo prišel sam domov in jo objel, saj je že vedel, da bodo na njen dom prišli tudi policisti. Sama sicer še pravi, da je Oražem svojo agresivnost izražal le verbalno in da je vse, kar je storil v vinjenem stanju, pozabil. Sicer je bil, kot še pravi, zelo dober, ustrežljiv, pozoren in čustven, do njenih otrok pa je bil prijateljski.
Žena pokojnega Pogorelca pa je menila, da njen mož Žajfce ni poznal, je pa pozneje še povedala, da ima tudi brat njenega pokojnega moža podjetje, ki se enako imenuje in se ukvarja z isto dejavnostjo. Poleg tega sta si bila zelo podobna. Brat ji je šele po tragičnem dogodku povedal, da je obtoženi tri dni delal pri njem in da se je bal Žajfce, ko ga je srečal. Tožilec je zato po koncu sojenja že predlagal, da Pogorelčevega brata sodišče povabi za pričo.
Po pripovedovanju prič naj bi sicer pokojni obtoženega vprašal, ali bi mu prepleskal lestve in dvigalo, nato sta govorila nekaj o ceni, Tone pa mu je odgovoril, da cena ni pomembna. Kmalu zatem sta si že skočila v lase.
Oražem je tako Pogorelcu očital, da plava v dolgovih, med njima se je nato začela besedna vojna, in seveda ni bilo treba veliko, da sta bila popolnoma skupaj in da so zapele pesti. Oražma so nato komaj spravili iz lokala in ta se je odpravil naravnost do svojega avtomobila, v njem pograbil lovski nož in z njim v roki stekel proti lokalu, čeprav so mu to nekateri poskušali preprečiti. Ko mu je uspelo vstopiti vanj, pa se je zapodil proti Pogorelcu. Nato je zapustil lokal, odvrgel nož in pobegnil proti Zamostecu pri Sodražici, kjer so ga policisti v hiši, v kateri je živel z dekletom, petnajst minut pred eno uro zjutraj vklenili.
