Odškodnina še drugemu balkanskemu bojevniku

Ljubljana – Zaradi neustreznih razmer v ljubljanskih zaporih, kjer so kar nekaj mesecev preživeli domnevni člani slovenskega dela mednarodne združbe prekupčevalcev z mamili, ki se jih je prijelo ime balkanski bojevniki, je država odškodnino izplačala dvema obdolžencema, še dva pa jo zahtevata. Sicer je država zaradi razmer na Povšetovi doslej zapornikom in pripornikom izplačala skupno za več kot 203.000 evrov odškodnin.

Obliž za duševne bolečine zaradi neustreznih bivanjskih razmer v prenatrpanem priporu na Povšetovi med letoma 2010 in 2012 je pred kratkim namreč dobil Dragan Beljkaš, pred njim pa Boštjan Kopčič.

Kopčič in Beljkaš sta se v ljubljanskem priporu skupaj s soosumljenimi znašla maja 2010 zaradi suma, da sta člana slovenskega dela mednarodne združbe, ki jo je vodil Srb Darko Šarić, medtem ko naj bi bil vodja slovenskega dela združbe po prepričanju slovenskih tožilcev Dragan Tošić.

Specializirano državno tožilstvo je spisalo obtožbo zoper 17 obdolžencev, poleg Tošića, Kopčiča in Beljkaša še zoper Jakoba Remškarja, Mirzeta Lucevića, Petra Khermayerja, Anesa Selmana, Roberta Šabića, Dejana Zupana, Marka Bublića, Đemajlija Mandjuko, Miralema Lucevića, Sandro Udrih, Suzano Remškar, Zdenko Kondić, Valterja Abramovića in Tadeja Poljaka. Četverica obdolženih (Selman, Bublić, Zupan in Udrihova) je bila pravnomočno obsojena, medtem ko je okrožno sodišče Tošića in dvanajsterico oprostilo očitkov vpletenosti v trgovino z mamili, potem ko so iz kazenskega spisa izločili tako rekoč vse dokaze, ki so jih zbrali srbski in slovenski preiskovalci. Potem ko je višje sodišče sodbo razveljavilo in v spis vrnilo izločene dokaze, jim sodijo ponovno, od prvotnih 17 obtoženih pa jih je danes le še 15. Na ponovljenem sojenju na zatožni klopi poleg Kondićeve, za katero je tožilstvo umaknilo obtožbo, ni Anesa Selmana, ki je po prvem sojenju pobegnil v BiH, kjer so ga nato prijeli pri gojenju marihuane in je zdaj tam zaprt.

Sobe številka 82, 88 in 89

Beljkaš se je pritožil na evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), češ da je bil zaradi razmer v priporu kršen 3. člen evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o prepovedi mučenja. Na priporniškem oddelku ljubljanskega zapora je prebival od 26. maja 2010 do 6. novembra 2012, pritoževal pa se je zlasti nad prezasedenostjo, zaradi katere je imel premalo osebnega prostora, nad slabimi sanitarnimi razmerami in neustreznim prezračevanjem, pretiranimi omejitvami časa, ki ga je smel preživeti zunaj sobe, in visokimi temperaturami v sobah. Te so v juliju in avgustu 2010 pozno popoldne menda dosegale v povprečju 27,5, občasno pa celo presegle 30 stopinj Celzija. Kot je navajal v pritožbi, je bil v sobah številka 82, 88 in 89, ki so merile okrog 16 kvadratnih metrov, skupaj s štirimi, celo petimi sopriporniki in brez ločenega sanitarnega prostora, na voljo pa je imel tri do štiri kvadratne metre osebnega prostora.

Evropsko sodišče je svojo odločitev v Beljkaševem primeru oprlo na pretekle sodbe, da je težki položaj, ki ga je pripornik prenašal v navedenih obdobjih, »presegel neizogibno raven, ki je značilna za prestajanje pripora«, in da je posledično trpljenje preseglo prag strogosti po 3. členu konvencije, kar pomeni, da so bile razmere v priporu v nasprotju z omenjenim členom. Beljkaš je sicer zahteval 77.500 evrov za nepremoženjsko škodo in še deset tisočakov za premoženjsko, zaradi domnevno nezadostne zobozdravstvene oskrbe. Slednjega ni dokazal, zato je sodišče ta del pritožbe zavrnilo, prisodilo pa mu je 12.000 evrov za nepremoženjsko škodo. Državno pravobranilstvo mu je odškodnino izplačalo konec preteklega leta, torej v trimesečnem roku, kot ga je določilo sodišče, pojasnjujejo na pravobranilstvu.

Prenatrpan zapor

ESČP je tako v več sodbah od leta 2011 razsodilo, da so bile pritožnikom, ki so bili zaprti oziroma priprti na zaprtem oddelku ljubljanskega zapora, kršene pravice iz določb evropske konvencije o človekovih pravicah, ki prepoveduje nečloveško in ponižujoče ravnanje.

Državno pravobranilstvo je zaradi razmer med prestajanjem kazni zapora oziroma pripora v ZPKZ Ljubljana od leta 2012 v predhodnem postopku (po 14. členu zakona o državnem pravobranilstvu) prejelo 89 zahtevkov. Doslej je bila poravnava sklenjena v devetih zadevah, skupna vrednost odškodnin pa je 11.369 evrov. Domača sodišča so doslej pravobranilstvu vročila 47 tožb, zaključilo je 11 zadev, od tega devet z izplačilom odškodnine: v eni zadevi po sodbi (2290 evrov), v osmih pa je s tožečimi strankami sklenila sodno poravnavo (skupna vrednost poravnav je 27.417 evrov).

V zvezi z razmerami v ljubljanskem zaporu je evropsko sodišče pravobranilstvu doslej vročilo 90 pritožb. Do maja letos je to zaradi kršitve 3. člena konvencije o človekovih pravicah po sodbah ESČP izplačalo odškodnine v skupni vrednosti 108.500 evrov, prišteti pa je treba še »odškodnine v poravnavah v zadevah pred ESČP v skupni vrednosti 41.654 evrov in odškodnino po enostranski izjavi, v skladu s katero je Republika Slovenija pritožniku plačala 12.500 evrov,« dodajajo na pravobranilstvu.

Tožita še dva »balkanca«

Beljkaš sicer ni edini balkanski bojevnik, ki je iztržil odškodnino zaradi razmer v ljubljanskem priporu. Boštjan Kopčič je za zapahi preživel dve leti in pol, preden so ga izpustili malo pred koncem sojenja novembra 2012. Zaradi duševnih bolečin, ki jih je menda pretrpel zaradi gneče in utesnjenosti med bivanjem na Povšetovi, je državo najprej tožil za 7700 evrov odškodnine, nato je zahtevek povišal na 8220 evrov. Pravobranilstvo je s Kopčičem novembra 2014 sklenilo sodno poravnavo za 8190 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odškodnino je dobil izplačano (skupaj z obrestmi) konec istega leta.

Zaradi bivalnih razmer v ljubljanskem priporu 25.000 evrov zahteva tudi Jakob Remškar, 18.860 evrov odškodnine pa hoče Marko Bublić (pred vložitvijo tožbe je odškodninski zahtevek podal tudi v tako imenovanem predhodnem postopku, a ga je pravobranilstvo zavrnilo kot neutemeljenega).