Odškodnina zaradi gnile roke

Ljubljana – UKC Ljubljana mora Franciju Mehletu, ki mu je pod mavcem roka dobesedno zgnila, plačati 13.400 evrov odškodnine zaradi »malomarnosti in ravnanja v nasprotju z medicinsko doktrino«, je odločilo ljubljansko okrožno sodišče. O primeru bodo presojali tudi višji sodniki.

Zaradi tegob Ljubljančana Francija Mehleta, ki so se začele po 3. decembru 2006, ko so mu na urgenci po zdrobljenem zlomu leve nadlahtnice namestili mavec, temu pripada denarni obliž, je razsodilo ljubljansko okrožno sodišče.

Sodnica Tatjana Turk Pilič je odločila, da mora klinični center Mehletu, ki je dlje časa opozarjal na bolečine in smrad, ki je prihajal iz mavca, pa mu ga kljub temu niso odstranili, plačati 13.400 evrov in zamudne obresti. Po odstranitvi mavca 12. februarja 2007 so namreč ugotovili, da je roka na pregibu dobesedno gnila. Ker gre za precej manjši znesek, kot ga je zahteval, se bo pritožil na višje sodišče, nam je povedal njegov pooblaščenec David Sluga.

Sluga in pooblaščenka kliničnega centra Helena Carlevaris Rožič sta si na sodišču vsak po svoje razlagala mnenje sodnega izvedenca travmatologa Benjamina Kavčiča glede tega, ali je Mehletovo zdravljenje potekalo v skladu z medicinsko doktrino. Vse dvome pa je razblinilo sodišče, ki je pritrdilo tožniku.

Po mnenju izvedenca sta namestitev mavca in zdravljenje poškodbe sicer potekala pravilno. Izvedenec je potrdil navedbe zdravnikov, ki so Mehleta zdravili in so povedali, da se po namestitvi mavca zaradi neustrezne higiene vedno razvije neprijeten vonj. »Samo zaradi vonja mavca v primeru takšne poškodbe ne odstranimo zaradi možnih zapletov zdravljenja, razen če pacient navaja bolečine, nevrološke izpade, kot je negibljivost prstov, in vročino,« je povedal. Pojasnil pa je tudi, da v tretji in četrti fazi nekroze neprijeten vonj že preide v zelo hud, specifičen smrad. Vzroki za dekubitus so po besedah izvedenca največkrat pritisnine, v tem primeru pa je šlo za kombinacijo drgnjenja in vnetja ter vlažnosti, razjeda pa je nastajala počasi.

Neznosen smrad

Mehle je na sodišču opisoval, da so se ga zaradi smradu izogibali, iz spalnice se je umaknila tudi njegova žena, enkrat pa ga je lastnica gostinskega lokala, ki jo sicer pozna, prosila, naj zapusti lokal, saj odganja goste. Sledilo je dolgo zdravljenje, še zdaj mu roka zateka, v njej nima noči, moti pa ga tudi brazgotina. Zdravniki, ki so ga zdravili, so med drugim povedali, da Mehle bolečin, čeprav je bil o njih izrecno vprašan, ni navajal, tudi sicer nič ni kazalo na takšen zaplet. Mavca niso smeli odstraniti, saj bi se lahko premaknili kostni odlomki in povzročili poškodbe živcev, kar je še veliko hujša komplikacija. A sodnica je med drugim zapisala, da je iz izvedenskega mnenja razvidno, da se smrad dekubitusa, sploh v 3. in 4. stopnji, ko je vonj že neznosen, razlikuje od vonja, ki nastane od pomanjkanja higiene, malo verjetno pa je tudi, da tožnik ne bi navajal bolečin, ki so po besedah izvedenca v teh primerih zelo hude. Ker so bolečine zaradi zloma po mnenju izvedenca izzvenele že 14 dni do mesec po poškodbi, bi morali biti zdravniki na to pozorni in poskušali ugotoviti, ali prihaja do dekubitusa.

Morali bi posumiti

Sodišče je prepričano, da bi zdravniki najpozneje na pregledu 7. februarja 2007 tako morali posumiti na nastanek dekubitusa, saj je izvedenec povedal, da se je to po vsej verjetnosti zgodilo teden do dva pred odstranitvijo mavca. Po mnenju sodišča pa tožniku ni uspelo dokazati, da so zaposleni v UKC kršili tudi pojasnilno dolžnost, ko mu po njegovih besedah niso razložili vseh možnih posledic in komplikacij. Že prvič je namreč prejel formular, kjer so navedena navodila za bolnike z mavcem in kjer je natančno razloženo, na kaj mora biti pozoren.