Ponovno o zakonitosti odpovedi Voduškovi

Ljubljana – Delovno sodišče mora še enkrat odločiti o tem, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nekdanji veleposlanici v Sarajevu Nataši Vodušek zakonita ali ne, saj je višje delovno sodišče razveljavilo sodbo, ki je bila v korist Voduškove. To so na zunanjem ministrstvu pred tremi leti odslovili zaradi prestajanja enoletne zaporne kazni.

Delovno sodišče je junija lani razsodilo, da je izredna odpoved delovnega razmerja Nataši Vodušek na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) nezakonita, ker je bila prepozna, zaradi česar je Voduškovi prisodilo plače za nazaj in denarni obliž. Voduškova je bila namreč pravnomočno obsojena na enoletno zaporno kazen, ker je oktobra 2008 v Sarajevu vinjena zapeljala skozi rdečo luč na semaforju in povzročila hudo prometno nesrečo. Kazen zapora je začela prestajati 22. julija 2013 (po dobrih devetih mesecih služenja so jo predčasno odpustili 30. aprila 2014), ministrstvo pa ji je sklep o izredni odpovedi izdalo 8. julija 2013. Pri odločitvi je upoštevalo zakon o delovnih razmerjih, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela, poleg tega se je po dogodkih, ki so sledili prometni nesreči, med ministrstvom in nekdanjo veleposlanico porušilo medsebojno zaupanje.

Odpoved menda prepozna

A se je prvostopenjsko sodišče postavilo na stališče, da je bila izredna odpoved prepozna. Na ministrstvu so uradno obvestilo okrajnega sodišča o pravnomočni obsodbe nekdanje veleposlanice (nazadnje je bila namestnica vodje sektorja za vzhodno Evropo in srednjo Azijo) prejeli 27. junija 2013, a so bili pristojni na MZZ že vsaj 22. maja tega leta, ko so takratnemu ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo z dopisom predlagali vmesno varnostno preverjanje Voduškove zaradi pravnomočne sodbe, seznanjeni, da bo zaradi prestajanja zaporne kazni z dela odsotna več kot šest mesecev.

Sklep o izredni odpovedi so ji dali šele 8. julija 2013, s čimer da so po mnenju delovnega sodišča prekoračili zakonski 30-dnevni rok. Sodišče ji je prisodilo vse zapadle plače s prispevki do 20. maja lani (ko je sodišče izdalo sodbo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker pa je med strankama po mnenju sodišča glede na vse okoliščine zaupanje vendarle tako porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, je sodišče Voduškovi namesto zahtevane reintegracije v službo prisodilo denarno povračilo v višini 18.471 evrov bruto (njenih šest povprečnih mesečnih plač) oziroma bi ji moralo ministrstvo po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek. Če k temu prištejemo še plače za nazaj (z izjemo devetih mesecev, ko je bila v zaporu, njena povprečna plača pa je bila dobrih tri tisoč evrov bruto), bi državo odpoved obsojeni veleposlanici stala več kot 55.000 evrov bruto brez zamudnih obresti.

Čeprav je Voduškovi na delovnem sodišču uspelo z večjim delom tožbenega zahtevka, je s pritožbo na višje sodišče zahtevala še vrnitev v službo oziroma da ji sodišče namesto tega prisodi višje denarno nadomestilo. Pritožilo se je tudi državno pravobranilstvo.

Odsotnost več kot po leta

Prvostopenjsko sodišče je razlog za izredno odpoved tako vezalo ravno na seznanitev ministrstva s pravnomočno obsodbo na leto dni zapora ob predlaganem postopku vmesnega varnostnega preverjanja 22. maja 2013, kar je bil tudi poglavitni pritožbeni razlog pravobranilstva. Višje delovno sodišče mu je pritrdilo, da je za vprašanje pravočasnosti izredne odpovedi odločilnega pomena seznanjenost delodajalca z dejansko odsotnostjo delavca z dela, in ne zgolj seznanjenost z izdajo pravnomočne sodbe; okrajno sodišče je s slednjo ministrstvo formalno obvestilo 27. junija 2013 z dopisom (ta je bil sicer prepozen, saj bi moralo sodišče delodajalca o pravnomočni obsodbi delavca na zaporno kazen obvestiti v treh dneh). Z dejanskim nastopom prestajanja zaporne kazni in posledično odsotnostjo z dela več kot pol leta pa so bili na MZZ seznanjeni šele z dnem zagovora.

Po mnenju višjega delovnega sodišča in v skladu s sodno prakso razlog za izredno odpoved o zaposlitvi v primeru kazni zapora ni vezan na pravnomočno sodbo, zaradi katere mora biti delavec več kot šest mesecev odsoten z dela, temveč je bistveno le, ali bo delavec zaradi prestajanja takšne kazni odsoten več kot pol leta, ne pa tudi ali bo odsoten šele na podlagi pravnomočne sodbe. »Pravnomočnost torej ni opredelilni element razloga za izredno odpoved po omenjeni zakonski določbi«, zato je odločitev, da je bila Voduškovi odpoved izrečena prepozno, napačna.

Sodišče bo moralo v ponovljenem sojenju ugotoviti tudi okoliščine v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja, saj je ta odvisna od odločitve o zakonitosti odpovedi.