Preiskava je tekma, v kateri želi kriminalist zmagati

Malo jih je, ki se pri rosnih štirinajstih odločijo, po kakšni poklicni poti bodo hodili skozi življenje. A čeprav se najstniške predstave o delu policije in zdajšnja realnost močno razlikujejo, Branku Japlju, rojenemu Ljubljančanu, ni niti najmanj žal, da se je odločil za pregon kriminalcev. Njegova poklicna pot je šolski primer kariernega policista.

Ko si je po kadetski šoli še kot pripravnik nadel policijski suknjič, se je vzpenjal stopnico za stopnico. Pot je nadaljeval kot vodja patrulje, pozneje postal pomočnik komandirja, bil je komandir policijskih postaj za Bežigradom in v Centru. Z leti, delom in izobraževanjem je počasi napredoval. Aprila 2006 je prevzel vodenje ljubljanske kriminalistične policije, pred dnevi pa se formalno povzpel na vrh celotne ekipe kriminalistov v državi. Ravno na dan, ko so iz Dominikanske republike v pariški pripor privedli ubežnika številka ena Roberta Časarja.

Kriminalisti na leto obravnavajo kakšnih 90.000 kaznivih dejanj, dobro polovico storilcev odkrijejo. Zadnje čase se stalno poudarja, kako je prioriteta policije pregon gospodarskega kriminala in korupcije, a sogovornik izpostavlja, da se nikakor ne sme zapostavljati splošne kriminalitete. To so tista kazniva dejanja, ki prizadenejo najširši krog ljudi in najbolj vplivajo na občutek varnosti.


Robert Časar je po mesecih na begu na evropska tla stopil ravno na dan, ko ste prevzeli vodenje uprave kriminalistične policije. Verjetno takšen dogodek godi še tako izkušenemu kriminalistu, čeprav ste vse formalne postopke predaje izpeljali že prej.

Gotovo je lažje začeti na novem delovnem mestu z neko pozitivno informacijo, kar odvzem prostosti Časarju brez dvoma je. Kot pravi slovenski pregovor, se po jutru dan pozna. In če to drži, potem bom zadovoljen, če se bo vsaj približno tako nadaljevalo. Kar se tiče tega delovnega mesta, sem funkcijo direktorja uprave kriminalistične policije formalno res prevzel 1. marca, dejansko pa to delo po pooblastilu opravljam od novembra lani, ko je direktorsko mesto šefa kriminalistov zapustil sedanji generalni direktor policije.

Pri iskanju omenjenega obsojenca se je izkazalo to, na kar že dolgo opozarjate: da imate pri iskanju ubežnikov precej zvezane roke, tudi zato, ker pobeg ni kaznivo dejanje. Javnost je bila upravičeno kritična, ves gnev je letel na policijo, a je težava, kot kaže, povsem drugje ...

Z vidika zaupanja v pravo je gotovo slab znak, če pobegne nekdo, ki je pravnomočno obsojen, saj se veriga ne sklene. Sploh če gledamo celoten proces – od začetka preiskave, kazenske ovadbe, obtožnice, sodbe in pravnomočne sodbe, na koncu verige pa zaporne kazni obsojenec ne nastopi. To je narobe. Res imamo zvezane roke, a je treba poudariti, da to velja predvsem, ko obsojenec zapusti državo. Če ostane v Sloveniji, imamo več možnosti za uspešno iskanje. Dali smo že nekaj pobud na ministrstvo za pravosodje, ki bi iskanje ubežnikov olajšalo, tudi možnost uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov, predvsem nadzor komunikacijskih sredstev, ker prej ali slej pobegli pride v stik s sorodniki. Po naši oceni bi se dalo tudi z drugimi ukrepi zagotoviti, da bi preprečili pobege obsojencev. Ena od možnih rešitev je, da bi v bolj kompleksnih in zapletenih primerih, kjer je že vnaprej pričakovati daljše zaporne kazni, takoj ob izreku sodbe obtožence poslali na prestajanje zaporne kazni. Smotrno bi bilo razmišljati še, da bi bili zastaralni roki glede zastaranja izvršitve kazni daljši. Če nekdo ve, da bo po nekaj letih bega svoboden, ga to vsekakor premami. Če bi se zavedal, da je ta čas daljši, bi temeljiteje premislil, ali se mu to izplača.

Kaj pa denimo odvzem potnega lista po izrečeni sodbi na prvi stopnji, saj kakšnega pobeg premami ravno med čakanjem na pravnomočnost?

V zakonu o potnih listinah določene možnosti že obstajajo, nekaj predlogov sprememb tega zakona pa pripravljamo. Naš interes je predvsem, da je pravici zadoščeno. To pa je, mislim, tudi interes širše javnosti.

Na novinarski konferenci ste izpostavili slab odziv Interpola v Santa Domingu in odlično sodelovanje generalnega sekretariata Interpola v Lyonu. Mednarodno policijsko sodelovanje je zaradi vse več čezmejne kriminalitete izredno pomembno ...

Če sem dejansko rekel, da je bil v prvi fazi odziv slab, sem bil mogoče malo oster. Težko rečem, da je bil slab, gotovo pa ni bil tak, kot bi si želeli. To se je zgodilo šele po posredovanju generalnega sekretariata. Takrat so se zadeve začele dogajati bistveno hitreje. Kar se na splošno tiče mednarodnega sodelovanja, pa je to izjemnega pomena, predvsem med državami EU. Tu pa lahko z veseljem povem, da je sodelovanje zelo dobro, predvsem ko gre za preiskovanje kaznivih dejanj in drugih oblik policijskega sodelovanja. Pri iskanju oseb, ki so na begu zaradi prestajanja izvršitve kazni, ko ni več predkazenskega postopka, pa imamo dejansko na neki način zvezane roke in smo odvisni samo od njihove odzivnosti. Tujo državo lahko prosimo, to je pa tudi vse. Kako bodo varnostni organi tuje države reagirali, kako aktivni bodo, je njihova odločitev. Edini pritisk so možna stalna zaprosila. V primeru Časar nam je to, kot že rečeno, uspelo z angažiranjem generalnega sekretariata Interpola.

Mogoče zdaj že lahko razkrijete – ste kmalu po izdani tiralici že morda vedeli, kje je Časar, a ste, razumljivo, modro molčali?

Naš molk je bil res razumljiv, saj podrobnosti našega dela nikoli ne razkrivamo. Gotovost takrat še ni bila izkazana, razpolagali smo le z nepreverjenimi informacijami. Res pa je, da smo prvo poizvedbo varnostnim organom Dominikanske republike poslali že tri tedne po izdani mednarodni tiralici.

Ko sva ravno pri težavah: iskanje obsojencev ni edini problem, ki tare kriminalistično policijo. Tudi nekatere sodbe vrhovnega in ustavnega sodišča niso ravno v vaš prid. Izpostavimo lahko razveljavljeno sodbo že pravnomočno obsojenih zaradi sovražnega napada na gejevskega aktivista, saj je policija po presoji ustavnega sodišča nezakonito hranila DNK enega od obtoženih. Potem so tu še težave pri računalniški forenziki, shranjevanje podatkov mobilnega operaterja ...

Res si želimo kar nekaj zakonskih sprememb, zaradi katerih bi lahko učinkoviteje delali. Naš namen ni posegati v človekove pravice brez razloga, temveč samo takrat, ko nam dovoljuje zakon, in zgolj zato, da se lahko uspešneje borimo proti vsem oblikam kriminalitete. Danes se kriminal nenehno spreminja, prilagaja, in tudi mi se moramo prilagajati kriminalu skozi nove zakonodajne oblike. Brez tega ne bo zadovoljivega uspeha. Preprosto povedano, danes se stolpnice brez dvigala ne da graditi in tudi mi brez ustreznih zakonskih podlag ne moremo biti dovolj učinkoviti, kar je pravzaprav naša naloga in državljani to od nas pričakujejo.

Težava glede evidence DNK in hrambe vzorcev zagotovo ni edina. S spremembo zakona bomo seveda sledili odločbi ustavnega sodišča, je pa naša želja, da se evidenca DNK ne bi zmanjšala pretirano, ker bi to bil hud udarec za preiskovanje kaznivih dejanj. Če se primerjamo s preostalimi evropskimi državami, imamo glede na število prebivalcev eno najmanjših baz vzorcev DNK.

Sami ste izpostavili nekaj težav, ki lahko zavirajo naše delo. A jih je žal še več. Verjetno veste, da si že nekaj časa želimo v zakonsko ureditev spraviti lovilec IMSI [mobilna bazna postaja, s katero se lahko policija dokoplje do podatkov o mobilnih telefonih], tako imenovanega trojanca [ureditev zakonitega prestrezanja komunikacije pri zaščitenem viru], precej nas je udarila tudi t. i. data retention direktiva in odločba ustavnega sodišča, ki je razveljavila člene 162 do 169 zakona o elektronskih komunikacijah. Z vidika preiskovanja kaznivih dejanj namreč vsako krajšanje rokov hrambe podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju predstavlja dodatno breme in oviro preiskovanja kriminalitete. Ti podatki navadno pridejo prav ravno ob preiskovanju najzahtevnejših in najhujših oblik kriminalitete, saj se da s temi podatki marsikaj povezati.

Žal je težav resnično veliko in to nam pri preiskovanju kaznivih dejanj ne gre na roko. Na eni strani so pričakovanja po uspešnem delu vedno večja, po drugi strani pa se nam zmanjšujejo podlage za učinkovito delo. Policija je že sedaj ena najbolj nadziranih institucij, kar je prav, saj imamo pomembna pooblastila. Ne nasprotujemo niti dodatnim oblikam nadzora. Vendar brez ustreznih pooblastil dejansko ni mogoče biti uspešen.

Zdi se, da gredo res vsa pravila in tudi kakšne odmevne sodbe prej omenjenih sodišč v smeri zagotavljanja pravic obtožencev oziroma obsojencev, žrtve kaznivih dejanj pa se povsem zanemarja. Širša javnost to težko sprejme za pravičen sistem ...

Policija žrtev kaznivih dejanj zagotovo ne zanemarja. Še posebej se posvečamo žrtvam kaznivih dejanj z elementi nasilja, ko gre za šibkejše osebe, starejše, otroke in podobno. Zagotovo pa je, v celoti gledano, sistem marsikdaj videti nepravičen.

Procesne napake, ki jih kriminalist naredi v fazi preiskave, so na sodišču lahko usodne. Obramba, kar je seveda njena naloga, se bo, če karikiram, spotaknila ob napačno postavljeno vejico. Kako je krmariti med goro predpisov, ki se za nameček še stalno spreminjajo, in vnemo kriminalista, da odkrijete storilca kaznivega dejanja?

Že sami ste omenili obširno zakonodajo. Potem so tu še podzakonski akti, odločbe ustavnih sodišč – na vse to je treba bili pozoren. Želja vsakega kriminalista je, da uspešno preišče kaznivo dejanje. To je neke vrste tekma, v kateri želi kriminalist zmagati. Res pa je, da so najbolj občutljive tiste zadeve, ko kriminalist ve, kdo je storilec kaznivega dejanja, nima pa dovolj zbranih dokazov. Takrat obstaja možnost, da kriminalista v zanosu po uspehu zanese in stori, česar ne bi smel.

V kako dobri kondiciji je slovenska kriminalistična policija? Predvsem glede na to, da se stalno varčuje. Vas je strah, da bi bile zaradi tega ogrožene preiskave?

Ni nas ravno strah, ni pa prijetno. Zgodba je bila podobna tudi pretekla leta. Vsako leto se ob sprejemu proračuna ugotovi, da za policijo ni dovolj denarja. Dejstvo je, da se je denar potem vedno našel, in upam, da bo tudi zdaj tako. Glede sredstev sem optimist. Še predsednik vlade je zatrdil, da se bo denar našel. Je pa vsekakor lažje delati, če na začetku leta veš, da bodo vsa sredstva za delo policije zagotovljena, ne pa da stalno nekaj visi v zraku.

Kar se kondicije kriminalistične policije tiče, pa lahko z velikim veseljem in gotovostjo trdim, da je dobra, da ne rečem odlična. Motivacija je, ne glede na vse težave, na izjemno visoki ravni. Na vsakem pogovoru, ki ga imam z operativci, mi zagotovijo, da bodo storili vse za uspeh preiskave, in se zavedajo svojega poslanstva.

Ocenjevanje dela predhodnikov je vedno nehvaležno. Osredotočimo se zato v prihodnost.

Kar se naše prihodnosti tiče, imamo ustanovljeno delovno skupino, ki se ukvarja ravno s tem vprašanjem, torej vizijo razvoja kriminalistične policije. Želimo si nekoliko večje avtonomnosti in centraliziranosti. S spremembo zakonodaje, ki ureja organiziranost policije (ZODPol), so direktorji policijskih uprav dobili večjo moč, večja pooblastila. Na vsaki policijski upravi je sektor kriminalistične policije, ki je hierarhično vezan na direktorja policijske uprave, to pa nekoliko ovira naše sodelovanje. Treba se je zavedati, da je vodja sektorja kriminalistične policije po upravni liniji odgovoren direktorju regijske policijske uprave, po strokovni liniji pa upravi kriminalistične policije na generalni policijski upravi. To gotovo ni optimalna rešitev.

Bolj želimo uveljaviti tudi subjektni pristop pri preiskovanju kriminalitete, ki bi temeljil na modelu obveščevalno vodene policijske dejavnosti. Želimo si določenih sprememb, bolj centralizirano vodenje kriminalistične policije. Prioritete našega dela pa so jasne, saj so zapisane v več strateških in razvojnih dokumentih kot tudi srednjeročnih in letnih delovnih načrtih. Še naprej bomo najbolj osredotočeni na gospodarsko, korupcijsko in organizirano kriminaliteto.

Moram pa posebej poudariti, da se včasih prav pozablja izpostaviti boj proti splošnemu kriminalu, ki pa ga je največ in se dotakne večine ljudi. V skupnem številu kaznivih dejanj je splošnega kriminala okoli 80 odstotkov. To so vlomi, tatvine, ropi, krvni delikti in tako dalje. Tega ne smemo zanemarjati, ne glede na vse naše prioritete.

Na tem mestu bi omenil še finančne preiskave, teh je vsako leto več. To se mi zdi pomembno predvsem zato, ker sem prepričan, da storilca kaznivega dejanja precej bolj prizadene, da ostane brez premoženja, ki si ga je pridobil s kaznivim dejanjem, kot pa sama kazenska sankcija, pa četudi je zaporna.

Izpostaviti želim še, da so za dobro delo zelo pomembni odnosi v kolektivu. V vsej moji karieri sem bil zagovornik tega, da morajo imeti kriminalisti poleg dobrih razmer za delo tudi ustrezne vodje, ki jim morajo znati prisluhniti in ustvarjati pozitivno delovno okolje. Dobri in zdravi medsebojni odnosi v slehernem kolektivu so ključ za uspeh in temelj, da bodo kriminalisti uspešno izvajali svoje poslanstvo.

Kako bi na grobo razmejili delo »vaših« kriminalistov in kolegov iz Nacionalnega preiskovalnega urada, ki so hierarhično pod vami?

Tudi kriminalisti NPU so naši kriminalisti. NPU je ena izmed osmih notranjih organizacijskih enot uprave kriminalistične policije. Mogoče se v javnosti res preveč poudarja, da je gospodarski kriminal enako NPU. NPU dela res odlično, iz leta v leto ima več uspešnih preiskav, gredo v pravi smeri. Ne smemo pa zanemariti oddelkov za gospodarsko kriminaliteto na posameznih policijskih upravah, ki opravijo, če govorimo številčno, večino preiskav gospodarskih zadev. NPU je bil ustanovljen ravno s tem namenom, da se na državni ravni ukvarja z najtežjimi oblikami gospodarske, korupcijske, organizirane kriminalitete. V zadnjem času pa stremimo k temu, da se bodo kolegi na NPU ukvarjali še z najtežjimi oblikami splošne kriminalitete. Eno uspešno preiskavo so že opravili decembra lani, ko so preiskovali umor na Viču.

Preden ste se preselili v prostore na Litostrojski, ste bili šef kriminalistov ljubljanske policijske uprave. Verjetno je na nivoju policijske uprave več operativnega dela, zdaj pa bolj koordinacija, sestanki, usklajevanje vzamejo večino časa?

Razlike seveda so, prej je bilo gotovo več operativnih nalog. Obe delovni mesti pa sta vodstveni, zato je moj obseg nalog vezan na organizacijo dela, koordinacijo, usmerjanje in nadzor izvajanja nalog. Omenili ste, da je veliko sestankov, korespondence, da skrajšam, te obveznosti vzamejo veliko časa. Ena od nalog naših aktivnosti je zmanjšanje birokracije; tudi v policiji imamo delovno skupino za zmanjšanje administrativnih ovir. To je pomembno tudi za nižje nivoje. Kriminalisti naj se čim bolj posvečajo operativi, iskanju storilcev kaznivih dejanj. Na prejšnjem in zdajšnjem delovnem mestu pa imam enak cilj – kar najbolje voditi kriminalistično policijo in ustvarjati dobre razmere za delo.

Ravno pred tem pogovorom sem od dveh vaših nekdanjih sodelavcev slišal, da ste eden najboljših menedžerjev v policiji. So na takšnem mestu bolj pomembne vodstvene sposobnosti ali kriminalistična strokovnost?

Preden odgovorim, ne bom skrival, da je lepo slišati takšno mnenje, na katero sem seveda ponosen. Na takšnem delovnem mestu so po moji oceni bolj pomembne vodstvene kot strogo strokovne kompetence, čeprav je oboje izjemno pomembno in eno brez drugega ne gre. Že prej sem omenil, da v ospredje vedno postavljam ljudi, to se mi zdi poglavitno za dobro delo. Moja filozofija je povsem preprosta: vodja je dober lahko le toliko, kot so dobri ljudje, ki jih vodi. Naše delo in organizacijske enote so zelo razvejane, vse skupaj pa mora teči usklajeno, strokovno, kar je težko zagotoviti. A na koncu se je treba zavedati, da samo celota lahko daje dobre rezultate.

Očitki, da so preiskave vodene selektivno, pod taktirko določene politične opcije, so stalnica vaših preiskav. Je kriminalist res lahko imun na takšne očitke ali se ga prej ali slej to dotakne?

Menim, da smo tudi kriminalisti le ljudje, in vsakega se to lahko dotakne. Prepričan pa sem tudi, da nihče ni imun na stalne očitke, ki niso resnični. Priznam, da mi je kakšen kriminalist že potarnal, da se zaradi takšnih očitkov ne počuti prijetno. Zagotavljam, da sta edini vodili zakonitost in strokovnost, ne glede na politične barve obravnavanih oseb.

Živijo tisti, ki delijo takšne očitke, preveč pod vplivom ameriških filmov, kjer na primeru dela en sam detektiv in je morda res več manevrskega prostora za pristranskost?

Preiskovanje zahtevnejših kaznivih dejanj je specifično, to navadno opravljata najmanj dva kriminalista, še pogosteje pa so to delovne skupine. Nemogoče je v takšnem sistemu delovati selektivno ali pristransko. Pri tem ne smemo pozabiti niti, da nas pri delu pogosto usmerja državno tožilstvo, ki ravno tako kot vodje v kriminalistični policiji skrbi za ustrezno strokovnost in s tem nepristranskost.

Vsi kriminalisti gotovo ne blestijo. Kako se delo kriminalistov sploh ocenjuje ter loči na dobre in slabe? Kako nagraditi dobro delo? Denarja ni, ostaneta samo stisk roke in pohvala?

Treba je imeti kar precej vodstvenih oz. menedžerskih sposobnosti. Vodja se mora s kriminalistom že na začetku leta pogovoriti o pričakovanjih, vse leto spremljati njegovo delo in ga takoj opozoriti in usmerjati. Če se sproti pogovarjamo in odpravljamo napake, potem se lažje ugotovi, kdo dosega pričakovane rezultate in kdo ne. Dejstvo je, da imamo kot povsod drugod tudi mi boljše in slabše kriminaliste. Resnica je tudi, da sredstev za nagrajevanje najbolj uspešnih že nekaj časa ni več. Razen pohvale in trepljanja po rami ter čudežne besede »hvala« drugih motivacijskih vzvodov res nimamo. Kriminalistom veliko pomeni tudi posluh vodij za njihove potrebe po dela prostih dneh in podobno. Veseli me, da se kriminalisti tega zavedajo in sprejemajo dejstvo, da to ni odvisno od vodstva kriminalistične policije, ampak je takšno stanje v celotni državni upravi.

Neuradno je včasih slišati, kako tožilci kritizirajo delo kriminalistov in obratno, kriminalisti tarnajo čez sodelovanje s tožilci. Uradno tega na glas ne pove nihče. Verjetno je nekaj manevrskega prostora za boljše sodelovanje?

S tožilci se pogosto srečujemo na vseh ravneh, kriminalisti vsak dan pri preiskovanju kaznivih dejanj, vodstvo policijskih uprav z vodji okrožnih državnih tožilstev, kot mi na generalni policijski upravi s specializiranim in vrhovnim državnim tožilstvom. Vse te oblike sodelovanja ocenjujem na splošno kot dobre, ste pa že sami ugotovili, da je še prostor za boljše sodelovanje. Če sem direkten, ogromno je še tega prostora. Mi dajemo različne pobude, želeli bi si tudi boljšega odziva tožilstva. Radi bi sodelovanje spravili na višjo raven, kar bi v celoti pripomoglo, da bi bili skupaj še bolj učinkoviti. Pa ne gre tu samo za tožilstvo. Tudi z zdajšnjo komisijo za preprečevanje korupcije pogrešamo boljše in učinkovitejše sodelovanje, kot je to bilo v preteklosti.

Preiskanost kaznivih dejanj v Sloveniji je dobrih 50 odstotkov. To je lahko zavajajoč podatek, saj statistika zajame tako tatvino registrske tablice kot umor. Najhujše oblike kriminalitete so pri nas preiskane precej dobro, a po drugi strani so ljudje največkrat žrtev bagatelnih kaznivih dejanj, kjer pa je preiskanost precej slabša.

Statistika kaže, da je preiskanost kaznivih dejanj vse boljša, vsekakor pa to ni edino merilo našega dela, daleč od tega. Od nekdaj sem poudarjal in pri tem bom vztrajal, da je pomembna tudi vsebina našega dela, ne samo statistika. Državljana, ki so mu vlomili v hišo in storilcev nismo odkrili, nič kaj dosti ne zanima, ali smo zelo dobri pri odkrivanju gospodarskega kriminala in ali imamo od leta 2007 preiskane vse uboje in umore, razen lanskega v Bohinju, kjer se s primerom še vedno intenzivno ukvarjamo.

Še enkrat poudarjam: kljub vsem prioritetam, ki jih imamo, ne smemo pozabiti na splošno kriminaliteto in tista kazniva dejanja, ki ljudem jemljejo občutek varnosti. A morate vedeti, da so nekatere policijske postaje v Sloveniji samo 70-odstotno zasedene in premalo kadra ne more dati dovolj dobrih rezultatov. Tudi bagatelna kriminaliteta bi bila, to si upam trditi, bolje preiskana, če bi imeli dovolj policistov in kriminalistov. Na policijskih postajah obravnavajo največ kaznivih dejanj. Policisti in kriminalisti tam največkrat nimajo časa, da bi se intenzivno posvetili preiskavi. Po drugi strani pa to kaže, da vemo, na kaj se je treba osredotočiti, kje so prioritete, ker bi bilo nesprejemljivo, da bi bile blažje oblike kriminala dobro preiskane, na drugi strani pa bi imeli vrsto nepreiskanih umorov.

Kje smo, kar se kaznivih dejanj in preiskanosti tiče, če se primerjamo z drugimi evropskimi državami, ki jih imamo sicer za vzor?

Kar se tiče preiskav krvnih deliktov, nam gotovo lahko zavidajo. Ko jim predstavimo naše podatke, so navadno vsi fascinirani. Primerjava je sicer dokaj težka, saj ima vsaka država svojo zakonodajo in so si kazniva dejanja po definicijah različna. Nekatera pa so primerljiva. To so recimo umori, uboji, tatvine, ropi, tatvine vozil itd. Lahko zatrdim, da je slovenska policija, kar se preiskanosti omenjenih kaznivih dejanj tiče, vsaj v zlatem povprečju, v posameznih segmentih, kot so preiskave krvnih deliktov, pa prav v vrhu.