Pri likvidaciji Rastoderja še tretja oseba

Ljubljana – Po zaslišanju sodnega izvedenca za analizo DNK Mihaela Mustarja in vnovični analizi kapljice krvi, najdene na kraju uboja Mustafe Rastoderja, sodišče ni dobilo natančnega odgovora, ali je v vzorcu tudi biološka sled domnevnega storilca Radenka Đurđevića, temveč je analiza odprla nova vprašanja.

Ali bo sodišču na sojenju Radenku Đurđeviću za uboj 28-letnega Mustafe Rastoderja 19. januarja 2009 na Litostrojski cesti v Ljubljani le uspelo na prostor za priče dobiti dolgo iskano pričo Johna Banovića? Banović, sicer eden redkih Rastoderjevih prijateljev, ki je bil v družbi s pokojnikom malo pred njegovo smrtjo, namreč niti včeraj ni stopil pred petčlanski sodni senat, ki ga vodi ljubljanski okrožni sodnik Martin Jančar. Če je ta konec marca, ko je bil zadnji narok za glavno obravnavo, še vedel, kje se priča zadržuje, je tokrat ni našel niti detektiv. Kot je pojasnil Jančar, je bil Banović z ljubljanske nevrološke klinike, kamor so ga sprejeli zaradi suma na možgansko kap, že odpuščen, nato se je zdravil v univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča in v toplicah, kjer pa ga prav tako ni več. Vse od 19. aprila ga je tako iskal detektiv, a zaman. Med drugim se je oglasil na različnih naslovih, tudi pri brezdomcih, toda Banovića, brez katerega bo sodišče težko sklenilo sojenje, ni našel. Banović je sicer, kot je ugotovil izvedenec, sposoben pričanja na sodišču.

Kapljica krvi najprej zadela strelca in nato padla na tla

Je pa zato pred sodnika spet stopil izvedenec za analizo DNK Mihael Mustar, ki je z najnovejšo in v primerjavi s tisto iz leta 2009 sodobnejšo tehnologijo pregledal kapljico krvi, najdeno ob truplu umorjenega. Gre za kapljico krvi, ki na tla ni padla neposredno po strelu v Rastoderja, ampak je, kot sta ugotavljala izvedenca Alfred Šerko in Janez Golja, padla na tla s strelca. Po strelu je tako morala kri najprej prileteti v storilca in z njega pasti na tla, potem ko se je umaknil od žrtve. Bila je namreč preveč oddaljena od pokojnika.

Kot je znano, je v času uboja Rastoder na kavču gledal televizijo. Preiskava je pokazala, da ga je moral njegov krvnik presenetiti, saj je bil zjutraj, ko so ga našli mrtvega, še zleknjen na kavču, v rokah pa je stiskal daljinski upravljalnik. Prizor naj bi tako spominjal na tipične mafijske likvidacije, ki smo jih vajeni iz hollywoodskih filmov. Storilec ga je petkrat ustrelil v srce, enkrat v glavo, tilnik in nogo. Kot kaže, ga je moral Rastoder poznati, saj pes, ki je bil takrat ob njem, tiste noči ni lajal.

Sodobna tehnologija ni dala odgovora, le nova vprašanja

Vnovična analiza krvi natančnega odgovora, ali je v njej tudi Đurđevićev DNK, ni dala, ampak je odprla nova vprašanja. Mustar je namreč pojasnil, da so zaznali še eno dodatno osebo. Če je bil tako pri prvi analizi govor o dveh osebah, pri čemer so obtoženega izključili, ker je v profilu sledi manjkalo preveč njegovih alelov, lahko tokrat govorimo že o treh osebah. Da je v delu vzorca sled pokojnega Rastoderja, ni dvoma. Težje pa je ugotoviti, komu pripadajo sledi drugih dveh oseb. Izvedenec je opravil tudi statistični izračun, v katerem je ugotavljal razmerje glede verjetnosti trditev obrambe in tožilstva. Prva je seveda prepričana, da so aleli, najdeni v sledi, od dveh drugih oseb s podobnimi aleli, tožilstvo pa, da aleli v sledi kažejo na to, da so Đurđevićevi. Izračunano razmerje je bilo 0,89, kar je seveda manj kot 1 (v tem primeru bi lahko rekli, da je trditev obrambe enako verjetna kot trditev tožilstva). Omenjeni rezultat tako po izvedenčevih besedah pomeni, da je »malenkost bolj verjetna trditev, da so aleli naključno prisotni in da niso od Radenka Đurđevića«. Nato pa je dodal: »Radenka Đurđevića ne izločamo kot možnega donorja v tej sledi, a ga tudi ne moremo potrditi. To je primer, ko DNK ne more dati odgovora.« Ali drugače, manj verjetno je, da sledovi iz krvi pripadajo obtoženemu, a je to še daleč od gotovosti. V analizi je Mustar še ugotovil, da v kapljici krvi ni bilo sledov, ki bi lahko pripadali obtoženčevi sestri Anji, sicer Rastoderjevemu dekletu, in mami, Johnu Banoviću in Binetu Jovanoviću.

Edini forenzični dokaz še naprej smodniški delci

Izvedenec za analizo DNK je že konec marca med predstavitvijo poročila povedal, da so po uboju na več predmetih iskali biološke sledi in jih med drugim primerjali s sledmi obtoženega, njegove sestre Anje (višji sodniki so v sodbi, ki je bila nato razveljavljena na vrhovnem sodišču, menili, da za umorom stoji prav Đurđević, saj naj bi tako hotel pomagati sestri, ki naj bi jo Rastoder zvlekel v svet odvisnosti) in Rastoderja. V večini primerov so na notranji kljuki vhodnih vrat v stanovanje žrtve, tipki za zvonec pred vrati, cigaretnih ogorkih in na ustju steklenic tako našli le mešanico dveh sledov, in sicer Rastoderjevih in Anjinih.

Edini forenzični dokaz zoper Đurđevića so smodniški delci, dva so izluščili na obtoženčevi levi roki, dva pa na majici. Đurđević je dejanje sprva priznal, to se je zgodilo na policiji takoj po dogodku. Obramba za smodniške delce trdi, da jih sodišče zaradi možnosti kontaminacije ne more upoštevati, za priznanje pa, da so izjavo o priznanju izsilili policisti po 60-urnem mučenju na policijski postaji, ko obtoženi ni več niti vedel, kaj govori in podpisuje.

Okrožni sodniki so na prvem sojenju sicer ocenili, da za obsodbo ni dovolj dokazov. Smodniški delci so namreč dokazovali le, da je bil obtoženi v času streljanja v istem prostoru, ne pa tudi, da je sam pritisnil na sprožilec. Tožilstvo se je na oprostilno sodbo pritožilo, višje sodišče je nato Đurđevića obsodilo na 12 let zapora. Nov preobrat je nastal v režiji vrhovnega sodišča, ki je po pritožbi obrambe sodbo razveljavilo in sojenje vrnilo na prvo stopnjo.