Razvpiti obsojenec se boji, da bi iz njega naredili bilko

Ljubljana – »To je bil močan strup. To ti skuri možgane na dolgi rok. To je špric beton. Iz tebe naredijo bilko. To so močna pomirjevala, to si bilka,« je razvpiti obsojenec Stephen Casiraghi včeraj na sodišču opisoval dogodek, zaradi katerega se je odločil tožiti državo.

Casiraghi, ki je trenutno zaradi domnevne nevarne vožnje in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi v priporu na Povšetovi v Ljubljani, od države terja 260.000 evrov odškodnine. Prepričan je, da so proti njemu nezakonito uporabili prisilna sredstva in prisilno zdravljenje, s čimer naj bi posegli v njegove osebnostne pravice. Casiraghi naj bi poleg telesnih bolečin utrpel tudi primarni in sekundarni strah, toži tudi zaradi duševnih bolečin in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Vse skupaj se je dogajalo 19. marca 2014, ko ga je zjutraj ob odhodu iz njegove sobe v zaporu na Dobu proti kopalnici operativni vodja seznanil, da ga bodo preselili v drugo sobo, saj je iz dotedanje, ki je gledala proti vhodu zapora, večkrat provociral sojetnike in zaposlene. Casiraghi priznava, da je res kdaj kaj komentiral, če mu kaj ni bilo všeč. »Poveš na glas,« je včeraj razložil ljubljanski okrožni sodnici Barbari Krpač Ulaga in dodal, da ga novica o selitvi v drugo sobo ni tako prizadela, saj je »vseeno, sobe so iste«. A kaj, ko je takoj, ko je stopil v kopalnico, bilo že mogoče slišati trušč. Kmalu je bilo razbito skoraj vse: straniščna školjka, lijak, ogledalo in dvoje stekel na oknih, utrgana je bila pipa, uničena držala za ogledalo, razbit pokrov stranišča, celo pozivno stikalo je bilo počeno in vdrto. Skupaj je bilo tako za 300 evrov škode. »To se je zgodilo, pač,« je dejal Casiraghi in spomnil, da je bil zaradi tega že obsojen na sodišču v Trebnjem (zaradi poškodovanja tuje stvari na šest mesecev zapora). Takrat je v zagovoru povedal, da mu je na spolzkih ploščicah spodrsnilo, udaril se je v glavo in kaj lahko da je doživel epileptični napad, zaradi česar se ničesar ni več spomnil.

»Obravnavali so me kot terorista«

Da bi ga pravosodni policisti ustavili, so uporabili solzivec. »Dobil sem razpršilo. Pekle so me oči, kot da bi se s kislino polil. Bila je bolj pekoča zadeva. Takoj sem si šel sprat,« je razložil in dodal, da so ga nato, oblečeni v »zaščitna oblačila«, zvlekli iz kopalnice, ga podrli na tla, vklenili in ga prestavili v sobo za osamitev, ki je pod videonadzorom, imenovano tudi medicinka. V njej se je sprehajal kakšne tri, štiri ure, pri čemer je imel roke za hrbtom ves čas vklenjene. Ob tem pa so padale tudi žaljivke. »Nekatere stvari sem večinoma govoril zaradi bolečin zaradi lisic. Dajal sem komentarje, da se lisice 'zažulajo'. Mogoče sem rekel neprimerno besedo, ampak ni bilo razloga, da bi imel gor lisice,« je dejal in dodal, da tako sebe kot druge takrat ne bi mogel ogrožati. Ker se tako, kot trdi, samo zaradi bolečin, nikakor ni pomiril, je do njega pristopila zdravnica in ga opozorila, da mu bo, če se v roku pol do ene ure ne bo umiril, dala pomirjevala. To se je tudi zgodilo, pri čemer pa se je injekciji ves čas upiral. Ob vsem tem ga je bilo zelo strah, saj se je bal, kaj bi mu to kemično sredstvo lahko povzročilo.

Čez nekaj ur je počasi prišel k sebi, posledice pa je zaradi močnega pomirjevala čutil še en teden. Med drugim ni mogel spati, imel je močnejše napade tesnobe, apatijo, strah. Stanje pa se je, kot izhaja iz zdravniškega potrdila, poslabšalo, ko mu je psihiatrinja povedala, da bi spet enako storila. Pravi še, da so ga v zaporu obravnavali kot terorista, da je imel najstrožji možni režim. Menil je, da so trditve, da je v zaporu že grozil drugim, jih zmerjal, grizel in pljuval, »dostikrat izmišljene«. »Nobenega nisem ugriznil, ker ne grizem. To so take metaforične fraze,« je še povedal tožnik.