Remškarjev odvetnik zahteva izločitev sodnice

Ljubljana – Po dobri uri in pol pričanja Janeza Remškarja, nekdanjega direktorja Onkološkega inštituta, ki toži delodajalca, ker so ga razrešili, je bila na ljubljanskem delovnem in socialnem sodišču glavna razprava prekinjena. Njegov odvetnik Franci Matoz je namreč prepričan, da je sodnica Klavdija Ana Magič pristranska.

Z besedami, da ne gre le za način vodenja sodnega postopka, ampak tudi za »očitno prejudiciranje zadeve v škodo tožnika«, je Franci Matoz zaključil svoj predlog po izločitvi sodnice Magičeve. Ta je v dobri uri in pol dolgem zaslišanju Janeza Remškarja večkrat opozorila, naj odgovarja na njena vprašanja in naj ne razlaga za ta proces nebistvenih stvari. Gre za, kot je dejala sodnica, ekonomičnost postopka, kjer je cilj izvedeti ključne stvari.

Vendar pa se Janez Remškar, ki so ga z mesta direktorja Onkološkega inštituta razrešili 9. septembra 2015, na 13. seji sveta zavoda, ni dovolil motiti, češ da gre za kompleksno vprašanje in da je nujno, da sodnemu senatu razloži dogajanje, ki je pripeljalo do nezakonite razrešitve. Tako ga je sodnica med drugim vprašala, kako komentira svojo trditev, da ni imel možnosti odgovoriti na obtožbe iz razrešnice, čeprav je na obtožbe pripravil pisno izjavo, bil je na seji sveta, kjer so obravnavali kršitve, prav tako pa so ga pozvali tudi k pisnemu zagovoru, za katerega je imel mesec dni. Remškar je na to odgovoril, da takrat zaradi vzdušja na Onkološkem inštitutu ni bilo smiselno odgovarjati, vendar je »bila kršena cela vrsta zadev in ni imel možnosti zagovora«.

Zato upokojeni zdravnik v tožbi zoper Onkološki inštitut zahteva nekaj manj kot 93.000 evrov, od tega naj bi bila večina zahtevanega zneska nadomestilo za plače, ki bi jih dobil do konca mandata, 10.000 evrov zaradi duševnih bolečin in preostalih 4500 evrov za neizrabljen dopust.

Zanika očitke sveta zavoda

Izvirni greh za njegovo predčasno razrešitev je dejstvo, da je kirurgu Eriku Breclju kot direktor Onkološkega inštituta sredi junija 2015 dal opozorilo pred odpovedjo zaradi neustrezne obravnave bolnika, čeprav mu je predsednica sveta zavoda to odsvetovala zaradi Brecljeve medijske podpore. Brecelj, je prepričan Remškar, je nedotakljiv.

Sodnica je z vprašanji želela razjasniti okoliščine, ki so pripeljale do Remškarjeve odpovedi, saj ga svet zavoda ni razrešil zaradi enkratne napake, ampak številnih napak, ki so se kopičile dve leti, vse od njegovega imenovanja. Pri tem je Remškar ignoriral sklepe zavoda, jih ni izvajal, ni se odzival na ugotovitve zunanjih revizorjev in je z vsem tem škodoval Onkološkemu inštitutu. Svet mu je očital neizpolnjevanje sklepov sveta ter pomanjkljivosti na področju kakovosti in urejanja notranjih odnosov na inštitutu, sporen pa je bil tudi način, kako je Breclju vročil opomin pred odpovedjo delovnega razmerja.

To, kar mu svet zavoda očita, nikakor ne drži, saj, je razložil Remškar potem, ko je Matoz predlagal izločitev sodnice, je bilo v njegovem mandatu opravljeno vse delo. Prav tako ne drži očitek, da v pričanju pred sodnim senatom ni odgovoril niti na en očitek, ampak je bistveno nekaj drugega: »O razlogih za mojo razrešitev se nisem mogel izreči tako, da bi bilo sodnici in porotnikoma jasno ozadje moje odstranitve.« Poudaril je še, da so ga pred razrešitvijo septembra 2015 z mesta direktorja – to funkcijo je opravljal dve leti – poskušali odstraniti že dvakrat prej.

Zlata Štibler Kisić, direktorica Onkološkega inštituta Ljubljana, je po zahtevi po izločitvi sodnice dejala, da ni Remškar v pričanju niti na eno vprašanje odgovoril oziroma podal argumentov na zastavljena vprašanja: »Zato je njegov odvetnik ocenil, da je bolje razpravo prekiniti z zlorabo instituta izločitve predsednice senata. To je po njenem očitno zavlačevanje postopka. Podobno meni odvetnica Irena Dobravc Tatalovič, pooblaščenka tožene stranke, ki sodišču predlaga, naj se predlogu ne ugodi. Če bo predlog zavrnjen, se bo narok nadaljeval konec maja.