Tiskane izdaje
Ljubljana – Na sojenju celjskemu sodniku v suspenzu Milku Škobernetu in soobtoženima Esadu Ramiću in Marjanu Salobirju zaradi domnevnega jemanja podkupnine v zameno za odpravo pripora in mednarodne tiralice je včeraj kot priča spregovoril Esad Ćehajić.
V večurnem pričanju je Esad Ćehajić potrdil navedbe iz obtožnice, da sta Esad Ramić in Marjan Salobir delovala kot posrednika pri spornem dogovarjanju s sodnikom Milkom Škobernetom, češ da bo ta ob primernem denarnem znesku poskrbel, da se za Ćehajića odpravita pripor in mednarodna tiralica. Pravi, da Ramića pozna že kakšnih 30 let, in da je ta tudi vedel za vse njegove težave (sodne postopke, op. p.), Škoberneta pozna od leta 1994, Salobirja pa prej ni poznal.
»Ramić mi je nekega dne povedal, da pozna sodnika, ki bi lahko rešil njegove težave. Povedal je, da gre za Škoberneta, ki sem ga sicer poznal že od prej. Prvič smo se sestali v Umagu, Škoberne je takrat dejal, da nekaj o mojem sodnem primeru ve, za podrobnosti pa bo moral pregledati spis,« je Ćehajić pojasnil ljubljanski okrožni sodnici Vladislavi Lunder. Naslednji dve srečanji sta bili v Samoborju na Hrvaškem, nedaleč od meje s Slovenijo.
Stisnjen v kot, zato je zadevo prijavil policiji
Iz nekoliko zmedenega pričanja (tudi zaradi slabega znanja slovenščine) je bilo moč izluščiti, da je Ramić začel Ćehajića nagovarjati k podkupnini, pri tem je sodeloval tudi Salobir, medtem ko se o tem s Škobernetom ni direktno pogovarjal. Pravi, da je enkrat Ramiću izročil po pet in štiri tisočake, češ da mu bo Škoberne uredil zagovornika. Kasneje pa sta Ramić in Salobir predlagala, da plača 50.000 evrov za odpravo mednarodne tiralice.
»To se mi je zdel previsok znesek, toliko denarja niti nisem imel,« se spominja. Pravi še, da mu je Salobir navrgel, da to ni prav noben znesek, in da je moral Ivan Zidar v Nemčiji plačati milijon evrov, da se je izognil zaporu. Ko je bil zaradi izsiljevanja povsem stisnjen v kot, je po pogovoru s partnerko sklenil, da zadevo prijavi policiji.
Po prijavi na spletnem portalu za naznanitev kaznivih dejanj, ga je poklical Stanko Pungerčar iz Nacionalnega preiskovalnega urada, ki je svoje na sodišču sicer že povedal. Ko je kriminalistu povedal podrobnosti svoje domnevno grenke izkušnje s sodnikom in soobtoženima, so se dogovorili, da bo postal tajni policijski sodelavec, del pogovorov pa bo tudi posnel. »Deloval sem točno tako, kot so mi naročili, ničesar nisem delal na svojo roko,« je zatrdil.
Je kriminalist domnevno vplival na pričo?
Ravno v delu, kjer je v nadaljevanju omenjal kriminalista Pungerčarja je obramba zastrigla z ušesi. Dejal je namreč, da ga je Pungerčar v dneh po zaslišanju na glavni obravnavi poklical in mu povedal, kaj ga je obramba spraševala.
Na sestanku v enem od lokalov mu je kriminalist, tako pravi Ćehajić, dejal, naj glede zapletov na mejnemu prehodu Gruškovje, o katerem je bil Pungerčar podrobno zaslišan, pove nekoliko drugače od resnice. »Ni mi jasno, zakaj je kriminalist hotel, da govorim neresnico,« je začuden. Na sestanku mu je kriminalist menda tudi zaupal, da so ga odvetniki spraševali še glede pravnega pouka, ki bi ga moral Ćehajić v fazi zaslišanja na policiji slišati, a ta v uradnem dokumentu ni zabeležen.
»Od policije sem dobil dve snemalni napravi«
Obtoženega Škoberneta je med drugim zanimalo, kakšno mnenje ima o njem Ćehajić. Ta ga je ocenil kot samosvojega in da nanj ne more nihče vplivati. Presenetil pa, da so mu na policiji rekli, da hočejo sodnikovo glavo. Še enkrat je potrdil, da z njim o podkupnini ni govoril, niti mu nikoli ni dal nobenega denarja, čeprav je imel od kriminalistov nalogo doseči, da bi ga Škoberne prosil za denar.
Obrambo je še zanimala vloga drugih dveh obtoženih, za katera je povedal, da mu ta ni znana, vnovič pa zatrdil, da je o vsem komuniciral prek Ramića in Salobirja, prav tako jima izročal denar. »Ne vem pa, kaj so imeli oni med seboj.«
Ćehajić je pojasnil še, da so mu kriminalisti dali dve snemalni napravi, eno je imel v žepu, drugo pa na obesku za ključe.
Spomnimo, da je pred sklepno akcijo in aretacijo obtoženih Ćehajić Ramiću in Salobirju izročil 18.000 evrov označenega denarja, katerega so potem v hišni preiskavi pri obtoženih tudi našli. Vsi trije so na sojenju očitke iz obtožnice zavrnili, obramba pa je ključne dokaze tožilstva označila za nezakonite in nedovoljene.
