Tiskane izdaje
Ljubljana - Da današnji strelskii obračun v Mariboru, ki je bil domnevno posledica nepovrnjenega dolga, ni osamljen primer, opozarja psihiater Miran Pustoslemšek. »To je lahko nedvomno močan element ekonomske krize, signal hude socialne sitiske. V Mariboru oziroma v širši regiji, vzhodni Sloveniji, je sitaucija še nekoliko slabša, kot drugje, čeprav se takšne tragedije ne dogajajo zgolj tukaj. Pred kratkim se je namreč podoben dogodek zgodil na Primorskem,« nam je dejal naš sogovornik.
Kriza se resnično vleče že zelo dolgo. »Ljudje ob tem, ko se politika ukvarja sama s saboj, ko obstruira izhod iz krize z ukvarjanjem z medsebojnim prestižem, postajajo še bolj nemočni. Ne vidijo izhoda, racionalna presoja hitro pade in prevladajo emocije.« Pustoslemšek izpostavi tudi širši problem plačilne discipline: »Saj ljudje vedo, da je zadolženost splošen pojav in do neke mere to razumejo. A nekatere očitno ne vidijo druge rešitve in vzamejo stvari v svoje roke.«
Glede na pogostost in intenziteto takšnih dogodkov, pa so po njegovem mnenju to jasni signali, da naj postane politika bolj operativna. »Plačilna nedisciplina je odsev neke krize, to je jasno; tisti, ki nima, pač ne more vrniti. A po drugi strani je to signal, da se mora politika nehati ukvarjati sama s seboj in pokazati rezultate,« je še dejal Pustoslemšek.
Ko poči, poči!
»Če bi se naši politiki v drugem razredu z vlakom pripeljali v Maribor in se sprehodili po različnih predelih mesta, namesto da s službenimi vozili pridivjajo v Maribor, se poslikajo pred novinarji in odpeljejo nazaj v prestolnico, bi mogoče vendarle spoznali, kaj se izven Ljubljane sploh dogaja. Videli bi nekoliko bolj realno sliko tukajšnjega življenja,« nam je danes ob robu tragedije v Mariboru dejal sociolog Franc Trček.
Takšnih posamičnih dogodkov sicer ni mogoče posploševati. A vendarle: ko poči, poči! »Bojim se, da počasi začenja pokat. Ogromno govorimo o luknji na nacionalni ravni, a hkrati imamo majhno morje manjših, drobnih zgodb, v katere je vpletenih kar nekaj ljudi, ki so hoteli pošteno voditi posle in so danes v precej težkem položaju. Ne želim posploševati, vendar me je strah, da bo tega še več,« je povedal Trček.
Ali so takšni dogodki tudi posledica gospodarske in politične krize? Je tudi to odsev stisk ljudi? Opomin, da je politika popolnoma odtujena od njih in da prepogosto pozablja, da ima vsak človek svojo zgodbo in svoj križ? »Čeprav je trojanski klanec že nekaj časa prevrtan, ima človek včasih občutek, da je že Celje predaleč od Ljubljane,« odgovori Trček.
Pristavi, da je bila nekaj časa olajševalna okoliščina to, da se je Štajerska poskušala sama izvleči, vendar - ko se je Slovenija začela sesuvati sama vase, se je to prej in bolj občutilo na obrobju kot v sami prestolnici, ki ima daljši fazni zamik. »Zdi se mi, da ta politika živi v nekem svojem vesolju in da nima ravno občutka, kako zelo urgentno bi se morali lotiti reševanja težav.« In stik politike z realnim življenjem? »Ali ga res nima ali pa se ga ne upa imeti. Potrebno bi bilo sprejemati določene odločitve, ki seveda za seboj potegnejo neko odgovornost. Po eni strani delajo tako imenovane domače naloge, ki jih veleva Evropa, po drugi strani pa velikokrat dobiš občutek, da se ne zavedajo resnosti situacije. In nenazadnje jih je seveda dejansko verjetno tudi strah. Ne upajo se iti v neke ciljane, odgovorne, politično razvojne odločitve, ker z njimi seveda ne morejo vsem ugajati,« je še dejal Trček.
