Tiskane izdaje
»Državnemu pravobranilstvu je uspelo z argumentacijo, da ni dokazov, da bi motorist padel in utrpel škodo zaradi trka s štorkljo, prav tako je sodišče sledilo stališču pravobranilstva, da ni izkazana niti morebitna vzročna zveza,« pojasnjujejo na pravobranilstvu in dodajajo, da sodba še ni pravnomočna.
Motorist je terjal odškodninsko odgovornost države na podlagi zakona o ohranjanju narave, ki določa uveljavljanje odškodnine za škodo, ki jo povzročijo zavarovane živalske vrste, med katere sodi tudi štorklja. Državno pravobranilstvo je tožbenemu zahtevku ugovarjalo z utemeljitvijo, da se je nesreča zgodila zaradi neprilagojene hitrosti, in ne zaradi trka s štorkljo, kajti če bi se zgodila tako, kot trdi tožnik, bi bila poškodovana tudi ptica, a je ta po trčenju odletela, za sabo pa ni pustila niti peresca.
Koritnik je pripovedoval, da se je s še dvema prijateljema podal na motoristični izlet, peljali so se po lokalni cesti iz Zameškega proti Šentjerneju, ko je z desne priletela štorklja in se mu zaletela v glavo. Ne močno, a dovolj, da je panično zavrl, izgubil oblast nad motorjem, padel, se večkrat prekotalil in nazadnje pristal v obcestnem jarku, kjer je po 192 metrih drsenja uničeno končalo tudi njegovo motorno kolo kawasaki Z1000. V bolnišnico so ga odpeljali s pretresom možganov, udarninami, večkratnim zlomom vratne hrbtenice in poškodbo očesa.
Kot pravi, štorklje pred nesrečo ni videl, da sta ptico zagledala šele, ko je vzletela z desne strani ceste, pa sta zatrjevala tudi tožnikova prijatelja, ki sta vozila za njim. Toda novomeško okrožno sodišče tožnikovo izpovedbo, da se je na štorkljo odzval šele, ko mu je trčila v glavo, vidi kot življenjsko nelogično, prav takšna je po mnenju sodišča trditev njegovih prijateljev. Gre namreč za triinpolkilogramsko ptico, dolgo dober meter in z razponom kril čez dva metra, zato bi jo tožnik in priče, če bi bila res kje v bližini ob cesti ali na cesti, morali videti, je prepričano sodišče.
Štorklje ne pred nesrečo ne po njej ni videl niti kolesar, ki se je pripeljal iz motoristom nasprotne smeri. Prav tako ni videl tožnikovega padca; videl je samo motor, ki je drsel po cesti. O trku s štorkljo sta mu povedala tožnikova prijatelja, ne ptice ne njenega perja pa po nesreči nista našla niti policista, ki sta vzrok nesreče v poročilu opisala na podlagi trditev prič.
Sodni izvedenec cestnoprometne stroke Igor Šmajdek je ugotovil, da je bila hitrost tožnika pred padcem od 152 do 172 kilometrov na uro, kar bistveno presega dovoljenih 90 km/h. Kljub tožnikovim pripombam, da je vozil v mejah dovoljene hitrosti, je izvedenec vztrajal pri svojih sklepih, sodišče pa mu je v celoti sledilo. Hkrati je sprejelo izvedenčeve ugotovitve, da sama hitrost ni bila razlog za padec, temveč je to bilo hkratno močno zaviranje in izogibanje v levo, nakar je motor spodneslo, vendar sodišče ne verjame, da se je to zgodilo zaradi trka s štorkljo.
Ker Koritniku ni uspelo dokazati trka s ptico in vzročne zveze med tem in njegovim padcem, je sodišče njegov tožbeni zahtevek za plačilo 20.000 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo.
O vedenju in načinu letenja bele štorklje se je sodišče poučilo tudi z zaslišanjem priče, ki to ptico proučuje že več kot 15 let. Sodišče tako sklepa, da bi, če bi tožnik res trčil s štorkljo in bi čutil trk, tega zagotovo čutil tudi ptič. Če pa bi štorklja čutila trk pri hitrosti vožnje tožnika med 152 in 172 kilometri na uro, bi za njo ostale materialne sledi (vsaj perje, če že ne poginula žival), je še prepričano sodišče.
Prav tako je sodišče sprejelo ugovor pravobranilstva, da bi moral Koritnik v treh dneh po nesreči škodo prijaviti zavodu za gozdove, saj je to nujna procesna predpostavka za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države za del zahtevka, ki se nanaša na povrnitev premoženjske škode, ki jo povzročijo zavarovane prostoživeče živalske vrste. Tožnik tega, kot je pojasnil, ni storil, ker je bil hospitaliziran, za obvezno prijavo zavodu pa sploh ni vedel; nesrečo je sicer obravnavala policija.
Čeprav sodišče verjame tožniku, da ni vedel za dolžnost prijave škode zavodu, meni, da se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje predpisov. Poleg tega prijave ni podal niti kasneje, tudi ko je že vedel, komu je treba prijaviti škodo, niti tega ni storil nihče v njegovem imenu. Zato je sodišče njegov tožbeni zahtevek za vračilo premoženjske škode za uničen motor, motoristično obleko, čevlje in čelado v skupni vrednosti 4597 evrov zavrglo. Naložilo pa mu je vračilo 1132 evrov pravdnih stroškov državi.
