Tiskane izdaje
Maribor – Tudi na delno ponovljenem sodnem procesu sodnica Andreja Lukeš ni podvomila o krivdi nekdanje pomočnice vzgojiteljice Marjete Veselič. Zaradi surovega ravnanja in zanemarjanja mladoletne osebe jo je obsodila na pol leta zapora in ji zaradi prejšnjih grehov izrekla enotno kazen 13 mesecev zapora.
Sodnica je pri odmeri kazni povsem pritrdila predlogu tožilke Tadeje Majcen, med vrsticami je celo povedala, da bi bila kazen, upoštevajoč nove ugotovitve, lahko tudi višja. Toda ker se je zoper prvo sodbo pritožila le obramba, je imelo sodišče kljub svežim dognanjem zvezane roke. »Čeprav bi to mogoče bilo prav,« je dejala sodnica. Težave pri deklici, pri kateri je Veseličeva izvajala nenavadne vzgojne metode, namreč še niso izzvenele.
Tožilka je 49-letno Veseličevo obtožila, da se je nad deklico znesla dvakrat, in sicer decembra 2012 in marca 2013. Prvič je punčka na ležalniku jokala, Veseličeva pa jo je za obe roki dvignila nekoliko kvišku, jo stresla in spustila na ležalnik ter jo nekajkrat še udarila po obeh ritnicah. Zatem jo je pokrila z odejo čez glavo. Drugič je deklica jokala na trosedu, obtožena pa jo je prijela za roke in vrgla nazaj, tako da je padla na hrbet. Ker je še naprej jokala, jo je zgrabila in pri umivalniku opljuskala z vodo. Potem jo je razburjeno vrgla na ležalnik in jo pokrila čez glavo, dokler ni v joku zaspala.
Dveletna punčka po teh travmatičnih izkušnjah ni več hotela v vrtec, starši so povedali, da je odhodu tja nasprotovala z besedami: »Ne Marjeta, ne vrtec, ne ajat!« Po materinih besedah se je na to spomnila še lani:
»Mami, se spomniš, ko sem bila v vrtcu? Pa veš, da je bila tam ena Marjeta?« Mati je dejala, da zatem o tem ni več hotela govoriti, bilo je, kot bi ji vzelo sapo.
Psiholog Rok Holnthaner, h kateremu deklica hodi na terapije, je pojasnil, da travma lahko ostane, tudi če se je otrok ne zaveda več. Izvedenka psihologinja Jožica Barborič pa je razložila, da se lahko travma, če ni terapevtsko obdelana, podaljša tudi v odraslo dobo, saj gre za zelo dolgotrajen spomin. Sprožilec je, denimo, lahko neko čustvo. A ker zdaj obiskuje terapevta, je večja verjetnost, da bo to predelala, je ocenila Barboričeva.
»Svoje delo sem opravljala profesionalno. Če bi se imela možnost vrniti v vrtec, bi ga opravljala enako. Po smrti partnerja mi je bila služba vse. Verjemite,« je krivdo zavrnila Veseličeva, ki je zdaj brez službe in prejema 265 evrov socialne pomoči. Toda sodnica ji ni verjela. Zatrjevanje, da gre za konstrukt nekdanjih sodelavk, zlasti Klavdije Fideršek, je označila za neuspel poskus obrambe.
Veseličeva se je namreč zagovarjala, da se je hotela Fiderškova polastiti njenega delovnega mesta. »Izbrala si me je, ker ji nisem bila všeč,« je dejala, a jo je sodnica spomnila, da kolegica ni prišla na njeno delovno mesto.
Fiderškova je navedbe Veseličeve zanikala že na prvem sodnem procesu, od vseh sodelavk se je najbolj navezala prav nanjo. Imela jo je za prijateljico, ko je videla, kaj počne z otroki, pa se ji je uprla.
»Očitala mi je, da sem stroga. Rekla sem ji, naj razlikuje med besedama stroga in dosledna,« se je branila Veseličeva.
Izpovedbo nekdanje kolegice Ksenije Bevk, ki je po tožilkinih besedah med preiskavo razkrila, da je Veseličevo videla vreči otroka na dvosed z višine dvajsetih centimetrov, pa tudi, kako ga škropi z vodo, je obtožena ovrgla. »Laž!« je odvrnila kratko in jedrnato.
Da bi lahko bila za dekličine težave kriva vnovična nosečnost njene matere, ki je takrat zaradi tega ostala doma, sodišče Veseličevi očitno ni verjelo. »Še zdaj imam pred očmi, da je narisala mamo s trebuhom,« je dejal obtožena. »Seveda ni vedela, da pričakujem dojenčka, šele decembra sem zanosila,« je izrečeno ovrgla dekličina mati.
Ni osamljen primer
To ni osamljen primer neprimernega ravnanja Veseličeve. Na prvem procesu se je pod obtožbo znašel še dogodek, zaradi katerega si je prislužila osem mesecev zapora. Decembra 2012 je v jaslicah med lutkovno predstavo poldrugo leto staro deklico, ki je hodila po igralnici, grobo posadila na stol, ta pa je začela jokati.
Isto deklico je dva meseca pozneje prepričevala, naj poje hrenovko, in ker je to odklanjala, jo je prijela okrog pasu, stresla ter jokajočo obrnila z glavo navzdol. Z višine svojega pasu jo je zatem spustila na posteljo, nanjo je otrok padel s trebuhom naprej. Zatem jo je prijela za vrat in tiščala na posteljo, da je začela otrok kriliti z rokami in nogami ter se celo dušiti. Sledila je »terapija« z glavo pod pipo in vnovično metanje na posteljo.
Štiri dni pozneje je jokajočo deklico spet vrgla na trebuh na blazine in jo tiščala navzdol, vodnega curka pa ni uporabila. Deklico je takrat trpljenja odrešila Klavdija Fideršek.
