Turbo anus je tudi za višje sodišče preveč

Ljubljana – Višje sodišče je pritrdilo stališču okrožnega sodišča, da so izrazi turbo anus, tampon cona, homo erectus in drugi, ki jih je Sašo Hribar namenil Petru Radoviću, žaljivke, zaradi katerih mora satirik plačati nekdanjemu uredniku na nacionalni RTV dva tisoč evrov odškodnine.

Sašo Hribar se že več let na sodišču zagovarja zaradi tožbe Petra Radovića, primer pa je že romal do ustavnega sodišča in nazaj. Jabolko spora so besede, ki jih je Hribar izrekel na Radovićev račun po predvajanju zdaj že ukinjene oddaje Hri-bar, v kateri je 10. oktobra 2009 gostovala predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak. Hribar jo je takrat vprašal, ali bi bila za stranko rešitev, če bi vajeti prevzel Jože Možina, takratni direktor TV Slovenija, ki ga je pred časom politični analitik Boštjan M. Turk označil za najboljšega slovenskega politika. Novakova je odgovorila, da nima nič proti, po posredovanju Radovića pa ta del v oddaji, ki so jo snemali dan prej, ni bil objavljen.

Hribar je pojasnjeval, da se je s spornimi izrazi kot satirik le odzval na Radovićevo cenzuro oziroma odločitev, da je oddajo »potisnil v nočni termin«. Trdil je, da je bila to kritika ravnanja takratnega urednika, ko je bilo prepovedano omenjanje določene politične opcije, kar je zanj kot satirika nesprejemljivo, sporne besede pa so izraz nemoči in frustracije ob cenzuri.

Odškodnina za žalitev

A je okrožno sodišče v spornih besedah prepoznalo žalitev in leta 2011 Radoviću prisodilo odškodnino 3000 evrov, višje sodišče pa jo je znižalo na 2000 evrov, češ da za žalitve, izrečene v okviru takratne satirične oddaje Hri-bar, velja višji tolerančni prag kot za besede, ki jih je Hribar izrekel na Radovićev račun v drugih medijih v obliki intervjuja in niso varovane s satiro kot obliko umetniškega izražanja.

Ustavno sodišče, kamor se je Hribar obrnil po svojem pooblaščencu Jožefu Klavdiju Novaku iz Odvetniške družbe Čeferin, je sodbi razveljavilo in vrnilo v ponovno presojo okrožnemu sodišču, saj se je postavilo v bran pravici do svobode izražanja. Po mnenju ustavnih sodnikov, ki so se v svoji odločitvi oprli na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ne zadošča le upoštevanje vsebine izjav, temveč je treba upoštevati zlasti kontekst, v katerem so bile izrečene, in ovrednotiti predhodno ravnanje Radovića in njegov takratni položaj vodstvenega delavca javne televizije ter presoditi, ali je s svojim ravnanjem, ko je cenzuriral oddajo, izzval Hribarjeve izjave.

A okrožno sodišče v ponovljenem sojenju kljub napotkom ustavnega sodišča Hribarjevih besed ni razumelo kot kritiko, temveč kot žaljivke. Menilo je, da so bili uporabljeni izrazi ne le grobi in ostri, temveč preprosto žaljivi in bi se lahko Hribar odzval »tudi na drugačen, primeren in kulturen način«, višje sodišče pa je temu stališču pritrdilo. »Oba izraza sta izrazito slogovno zaznamovana, obarvana in sta v primerjavi z običajnejšimi psovkami oziroma žaljivkami precej posebna, izvirna, mogoče celo avtorska. A vendar sta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v pomenu njune splošne razumljivosti žaljiva,« se je višje sodišče opredelilo do izrazov turbo anus in homo erectus.

Višji sodniki so se tako strinjali, da ni nedopustno, kar je Hribar izrekel o Radoviću v okviru svoje satirične oddaje, ker to sodi v polje satire, ki ima kot oblika umetniškega ustvarjanja prednost pred tožnikovo pravico do časti in dobrega imena. A o njegovih izjavah v drugih medijih, četudi je satirik, ni mogoče sprejeti teze, da je vse, karkoli, kjerkoli, komurkoli izreče, satira. »Z drugimi besedami: če je satira do neke mere privilegirana oblika umetniškega izražanja (saj implicira ostre, zbadljive, posmehljive, izkrivljene, karikirane opise realnega življenja), toženec kot satirik ni privilegirana oseba.«

Nedopustni način kritike

Čeprav tudi višje sodišče meni, da je bila Radovićeva cenzura kaj klavrna in vredna javne graje in glede na njegov položaj na javni RTV vsekakor relevanten predmet za javno debato, je način kritike, ki si jo je izbral Hribar, nedopusten. Bila je namreč taka, da ni bila usmerjena v predmet javne razprave, temveč je prešla na osebno raven, medtem ko je bil predmet javne razprave potisnjen v ozadje. Hribarjeve izjave so bile po prepričanju višjega sodišča podane z namenom zaničevanja tožnika osebno in norčevanja iz njega. Odškodnino v višini 2000 evrov so potrdili, spremenili so le odločitev okrožnega sodišča o stroških.

»Ni nepomembno, da je pritožbeno sodišče bistveno spremenilo stroškovni del sodbe prvostopenjskega sodišča, po kateri bi moral moj klient povrniti Hribarju na kar 3925 evrov odmerjene pravdne stroške, kar je skoraj še enkrat toliko, kolikor znaša prisojena odškodnina,« poudarja Radovićev odvetnik Samo Jeras. Višje sodišče je sklenilo, da vsak krije svoje dosedanje stroške.