Tiskane izdaje
Na ljubljanskem okrožnem sodišču so pred sodnim senatom, ki mu predseduje sodnik Zvjezdan Radonjić, možnost, da povejo svojo plat tragične zgodbe, ki se je končala s smrtjo ljubljanskega zlatarja Antona Paplerja, dobili Sandi Prešeren, Simon Tkalčec (očitajo jima umor iz koristoljubja) in Alijan Brajdič, ki ju je domnevno rekrutiral (očitajo mu rop).
Svojo vlogo pri ropu so sicer že priznali trije obtoženi. Štiri leta in pet mesecev bo za zapahi po dogovoru s tožilstvom odsedel Matjaž Režek, Ivan Kanduč tri leta in deset mesecev, Armin Hasanagić pa tri leta in dva meseca.
»Stvar je taka,« je Prešeren začel svoj zagovor, v katerem je opisal, da je bil Tkalčec Režku dolžan denar za mamila. Zato so se dogovorili za rop, v katerem se je, da bi dobil mamila, odločil sodelovati tudi sam.
Povedal je, da je bil en dan prej brez mamil, na dan ropa jih je vzel le Tkalčec, sam pa je šel ropat »v krizi«. Povedal je, da jima je Režek dal pištolo, Kanduč je čakal pred hotelom Lipa, Režek in Hasanagić pa da sta šla z njima do zlatarne. Še preden je vstopil, je imel občutek, da ga je zlatar opazil. Ko sta vstopila, se je Tkalčec lotil zlata v pultu, on pa je vstopil v zadnji del, kjer pa je že naletel na oboroženega zlatarja, ki se je začel dreti, naj izgineta, sicer ju bo ubil.
Po streljanju sta zbežala, se v Mercatorju umila in odšla v Lipo, kasneje pa so mu izročili mamila, ki jih je »zaslužil« tistega večera. Zatrdil je, da ju je v Novo mesto odpeljal Kanduč, kasneje pa sta odšla do Brajdiča.
Na vprašanja tožilstva Prešeren ni odgovarjal, na vprašanja svojega zagovornika pa je pojasnil, da je že šest let odvisnik, da je imel težko otroštvo, saj ga je oče, ki je bil pijanec, pretepal, v zadnjem času pa je bil na cesti. Zatrdil je, da je zdaj zdrav.
Zanikata, da bi bil v rop vpleten Brajdič
Tako Prešeren kot Tkalčec sta na sodišču zanikala, da bi se fizično lotila zlatarja. Spomnimo, da tožilstvo trdi, da sta ga večkrat udarila po glavi, a je 59-letniku uspelo pograbiti svojo pištolo in izstreliti opozorilni strel v zgornji okvir nihajnih vrat. Nato ga je po trditvah tožilstva eden od njiju (preiskovalci so sledi smodnika našli tako pri
Tkalčecu kot pri Prešernu) z Brajdičevo pištolo ustrelil v oko, ko je začel padati, pa še v zadnjico, tako da je imel nesrečnež poleg usodne rane na glavi še štirikratno prestrelno rano v trebušni votlini.
Tkalčec je vztrajal pri tem, kar je povedal že v preiskavi. V rop se je spustil zaradi dolga, dejal pa je, da ne ve, kje je Prešeren dobil pištolo.
Dogovorjeno je bilo, da on pobere zlato, Prešeren pa nadzoruje zlatarja. Samega streljanja ni videl, ni si mislil, da se bo to zgodilo, niti ga ne bi mogel preprečiti, je povedal med drugim. Tkalčec je prav tako vztrajal, da ju je do Novega mesta peljal Kanduč, čeprav sta Kanduč in Režek povedala, da ju je v Sostrem prevzel Brajdič.
Nič ni vedel povedati tudi o sledovih streljanja na svojih rokah, ki so jih pri njem našli 70 ur po ropu, kar po mnenju izvedenca pomeni, da je bil vpleten v streljanje tudi po ropu (sledi naj bi na rokah ostale od tri do osem ur).
Po mnenju tožilstva je orožje sicer priskrbel Brajdič, ki je le mesec dni pred tem prišel iz zapora. Tkalčec je sicer potrdil, da ju je pripeljal v Ljubljano do Režka po mamila, a se takrat o ropu še ni govorilo. To se sicer ne ujema z izjavami tistih, ki so krivdo priznali.
O ropu naj bi že dan pred tem govorili pri Brajdiču, ki je menda dejal, da bo priskrbel dva profesionalca, ki bosta izpeljala rop. Režek, ki je obremenil Brajdiča, je po priznanju krivde sodišče že prejšnjič zaprosil, da bi kazen rad zaradi lastne varnosti prestajal v Kopru, ker da mu Brajdičevi grozijo.
Brajdič se danes ni hotel zagovarjati, zaslišali pa so več prič. Eden od očividcev je povedal, da je videl moška, ki sta tekla iz zlatarne, a obrazov ni prepoznal. Na prostor za priče je stopilo še nekaj prič, ki so po streljanju pomagale Paplerju.
