Urednik o cenzuri na javni televiziji

Ljubljana – Kmalu bo znana odločitev ljubljanskega okrožnega sodišča o tožbenem zahtevku Petra Radovića, ki od Saša Hribarja terja odškodnino zaradi izrazov turbo anus, tampon cona, homo erectus in drugih. Sodišče po tem, ko je ustavno sodišče razveljavilo sodbo, po kateri bi moral satirik plačati odškodnino, zadevo tehta ponovno.

Okrožna sodnica Jelka Podgoršek skladno z napotki ustavnega sodišča ugotavlja kontekst izjav, s katerimi se je Hribar odzval na Radovićevo cenzuro v zdaj že ukinjeni satirični oddaji Hri-bar, v kateri je Hribar 10. oktobra 2009 gostil predsednico Nove Slovenije Ljudmilo Novak. Gledalci so bili prikrajšani za del, v katerem je voditelj vprašal gostjo, ali bi bila za stranko rešitev, če bi vajeti prevzel Jože Možina, direktor TV Slovenija, ki ga je pred časom politični analitik Boštjan M. Turk označil za najboljšega slovenskega politika. Novakova je odgovorila, da nima nič proti, po posredovanju Radovića pa ta del v oddaji, ki so jo snemali dan prej, ni bil objavljen. »Tega, iskreno povedano, nisem pričakoval, ker ni bilo nič takega,« je o Radovićevi odločitvi povedal takratni urednik oddaje Bojan Krajnc, ki so ga zaslišali kot pričo.

Hribarjev odziv na Radovićevo cenzuro

Pojasnil je, da je bil o tem, o čemer sta se pogovarjala Novakova in Hribar, dan prej po naključju obveščen tudi direktor TVS. »Možina je bil takrat, vsaj po mojem mnenju, glede na svoj svetovni nazor zelo primeren kandidat oziroma eden od zelo primernih voditeljev žlahtne desnice. To sem mu omenil, pisalo je v scenariju in na to se je nasmehnil, nič se ni odzval, potem je bil pač njegov odziv viden po snemanju oddaje,« pripoveduje Kranjc.

Hribar se je na Radovićevo cenzuro in odločitev, da je oddajo »potisnil v nočni termin«, kasneje odzval z besedami, da je Radović tampon cona, da takšne ljudi sam imenuje turbo anuse in da gre za ljudi brez časti, ugleda in ponosa, ki izpolnjujejo ukaze nadrejenih, ker sami niso sposobni.

Hribar pojasnjuje, da je šlo za kritiko ravnanja takratnega urednika, ko je bilo prepovedano omenjanje določene politične opcije, kar je zanj kot satirika nesprejemljivo. Že v prvem sojenju je pojasnil, da Radovića ni nameraval žaliti in da so sporne besede izraz nemoči in frustracije ob cenzuri, a Radović pri tožbi, ki jo je vložil konec leta 2009, še vedno vztraja.

Kranjc je na vprašanje, ali bi se lahko Hribar odzval drugače, če se ni strinjal z Radovićevimi dejanji, odgovoril, da bi se lahko odzval na tisoč drugih načinov. »Ampak pri satirikih, umetnikih, komikih je tako kot pri drugih ljudeh iz te panoge – imel je svojo interpretacijo dogodkov in jih je zapakiral na svoj, prepoznavni satirični način.« Pomik oddaje v kasnejši termin pa po Kranjčevih besedah ni neposredna krivda Radovića, temveč je bila stvar njegovega šefa Možine, ki je to odobril, Radović pa se je vedno skliceval na »one gor«, je odgovoril na vprašanje Hribarjevega pooblaščenca Jožefa Klavdija Novaka iz Odvetniške družbe Čeferin. Kranjc je na vprašanje, kako bi se odzval, če bi njega imenoval turbo anus, odgovoril, da odvisno od tega, koliko samoironije človek premore. »Če bi bil na tej funkciji, kot je tožnik, bi se vsekakor ob tej etiketi zamislil.«

Do kod sega pravica do svobode izražanja

Sedanji dopisnik RTVS iz Zagreba in nekdanji urednik razvedrilnega programa Vanja Vardjan se glede žaljivosti izraza turbo anus ni hotel izjasniti, »saj bi se vpletal v nekaj, kar ni moja stvar«. Pojasnil je, da so v času njegovega urednikovanja delali skupaj – Hribar, Kranjc in on – in takrat je imel Hribar vso umetniško svobodo, nikoli mu ni dajal navodil, kaj sme in česa ne, o katerih politikih sme govoriti in o katerih ne. Kaj se je dogajalo v času urednikovanja Radovića, ki ga je nasledil na tem položaju, mu ni znano, ve le, da je bila oddaja v poznejšem terminu.

Sodišče je z zaslišanjem teh dveh prič končalo glavno obravnavo in bo sodbo izdalo pisno. Naj spomnimo, da je okrožno sodišče 2011. Radoviću prisodilo 3000 evrov, višje sodišče pa se je strinjalo z okrožnim, da je način, kako je Hribar obračunaval z njim, neprimeren in žaljiv, a je menilo, da za žalitve, izrečene na televiziji v okviru takratne satirične oddaje, velja višji tolerančni prag kot za besede, ki jih je izrekel na Radovićev račun v drugih medijih v obliki intervjuja in niso varovane s satiro kot obliko umetniškega izražanja. Odškodnino so znižali na 2000 evrov, a je sodbi razveljavilo ustavno sodišče, ki se je postavilo v bran pravici do svobode izražanja.

Ustavni sodniki, ki so se v svoji odločitvi oprli na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, so poudarili, da je treba upoštevati zlasti kontekst, v katerem so bile izrečene izjave, in da ne zadošča upoštevanje le njihove vsebine, v okviru tehtanja pa je treba ovrednotiti tudi predhodno ravnanje Radovića, njegov takratni položaj vodstvenega delavca javne televizije in presoditi, ali je s svojim ravnanjem, ko je cenzuriral oddajo, izzval Hribarjeve izjave.