Za Ivanom Vogrinom so naporni sodni dnevi

Tožilstvo mu je naprtilo poslovno goljufijo, ker je Roletarstvo Medle prikrajšal za 30 tisočakov.

Objavljeno
27. februar 2015 17.54
Ivan Vogrin na sodišču, 4.12.2014, Maribor
Robert Galun, Maribor
Robert Galun, Maribor
Maribor – Za Ivanom Vogrin, nekdanjim samostojnim poslancem in podjetnikom, so naporni sodni dnevi. V samo enem tednu je namreč še tretjič sedel na zatožno klop, tudi tokrat zaradi suma poslovne goljufije. Roletarstvu Medle njegovo podjetje ni plačalo računa v višini 30.454 evrov.

Ivan Vogrin, ki se je ukvarjal s proizvodnjo oken in vrat, tokrat na zatožni klopi ni sam. Družbo mu dela njegova bivša življenjska sopotnica Veronika Vogrin, ki je bila direktorica družbe Interles-Belcont. Tožilstvo ji je za primer priznanja krivde že pred časom ponudilo deset mesecev pogojne zaporne kazni s triletno preizkusno dobo, a se je tako kot njen nekdanji mož raje odločila za sojenje. Vogrinu tožilka Katja Arnuš ni ponudila nič, saj ji je kar na hodniku pred sodno dvorano dejal, da krivde ne bo priznal.

Vogrinova zgodba je bržčas na las podobna zgodbam številnih podjetij, ki so zašla v finančne težave. Družba Interles-Belcont, kjer je bil prokurist, je naročila senčila v vrednosti 30.454 evrov, a Roletarstvu Medle v času izbruha gospodarske krize računa ni poravnalo.

Poleg omenjene družbe je imel Vogrin še podjetji Vogrin inženiring in Interles. Vsa so bila medsebojno povezana in vsa so zdaj v stečaju. Stečajna upraviteljica Interlesa Nasta Korbun je povedala, da je podjetje prevzela v materialno dobrem stanju, imelo je celo več sredstev, kot je izkazovala bilanca. Vendar pa ni delovalo, zato poslov ni mogla nadaljevati.

O šefu nič slabega

Največji upnici Interlesa sta po njenih besedah Nova kreditna banka Maribor (NKBM) ter Banka Koper, in ti banki bosta tudi edini, ki bosta verjetno poplačani iz premoženja. Med vzroki, da je Interles po skoraj 20 letih poslovanja potonil, je navedla prevelike investicije in ambicije, saj je trg med letoma 2009 in 2011 močno stagniral, skratka prevelike kapacitete in premalo posla.

»Sem do zadnjega iskal rešitve za podjetje in našel kupca?« jo je vprašal Vogrin. »Poslovodstvo je intenzivno delalo v tej smeri, banke pa so reagirale počasi,« je pojasnila Korbunova. Dejala, je da je bila Banka Koper pripravljena prodati terjatev četrtemu največjemu upniku Interlesa, družbi Lumar, medtem ko je bila NKBM v postopku odločanja. A se je vmes zgodil stečaj in sodišče je zavrnilo pritožbo zoper sklep o uvedbi stečaja.

Bivši zaposleni v Vogrinovih podjetjih o nekdanjem šefu niso našli slabih besed. Edvard Auguštiner je, denimo, dejal, da je bilo to eno najbolj urejenih in vzornih podjetij, plače so bile redne, delali so pošteno, saj je bil direktor izredno strog. »Če bi si kdaj uspel postaviti podjetje, bi se vi še kdaj zaposlili pri meni?« je želel izvedeti Vogrin. »Da,« je brez razmišljanja odvrnil Auguštiner.

»Bi lahko bil eden od vzrokov, da je podjetje zašlo v težave, to, da je bil Belcont dolžan Interlesu večji znesek?« je še zanimalo Vogrina. »Med drugim tudi,« je odvrnil Auguštiner. »Sem opozarjal direktorja Belconta [Stanko Majcen], da mora plačevati, drugače bomo vsi potonili?« »Da.«