Tiskane izdaje
S tem so od direktorata za turizem na ministrstvu za gospodarstvo leta 2009 neosnovano pridobili 1,772 milijona evrov evropskega denarja za obnovo dvorca Betnava.
Tako je sodnica celjskega okrožnega sodišča Romana Gradič povzela zaključek senata na ponovljenem sojenju v zadevi, v kateri je bil po pozneje na višjem sodišču razveljavljeni prvi sodbi iz leta 2013 Krašovec obsojen na dve leti zapora.
Krašovec in njegov zagovornik Velimir Cugmas sta ves čas zanikala krivdo in trdila, da gre za spletko ter da je nekdanji vplivni cerkveni gospodarstvenik, ki mu je medtem nadškofija odvzela vse nazive, denar pa ministrstvu vrnila, le žrtveno jagnje. Trdila sta, da med septembrom in oktobrom 2009 Krašovec niti ni bil pristojen za odločanje o obnovi dvorca. Takrat je Vegrad že prevzel vodenje investicije.
Po razglasitvi sodbe se je v torek Krašovec izognil dajanju izjav in je s sodišča odšel pri zadnjih vratih, Cugmas pa je napovedal pritožbo.
»Danes so dobile zadoščenje tudi tiste osebe, ki so že zdavnaj priznale krivdo v tej zadevi, pa so bile med ponovnim sojenjem eno leto maltretirane,« je zadovoljen s sodbo komentiral tožilec specializiranega državnega tožilstva Stanislav Pintar. S tem je mislil na nekdanjo direktorico Vegrada Hildo Tovšak, s katero se je za primer Betnava pogodil za petletno zaporno kazen, direktorico družbe Betnava Dragico Marinič, ki je, enako kot Anton Ekart, privolila v pogojno zaporno kazen in takratnega vodjo gradbene operative Vegrada Karla Bogatina, ki se je pogodil za kazen z družbeno koristnim delom.
Čeprav tega med sojenjem niso posebej izpostavljali, je treba ob obsodbi Mirka Krašovca in kaznih za omenjene opozoriti tudi na (takratno) prakso ministrstva. Ta, vsaj kar zadeva nadzor nad zahtevki za izplačilo, je bila najmanj pomanjkljiva. Ne samo na Betnavi, tudi v podobnem primeru Rimskih Term in še kje, pa vloge ministrstva do zdaj ni problematiziral nihče.
Pintar je zahteval štiri, senat pod vodstvom sodnice Romane Gradič pa je nekdanjega ekonoma mariborske nadškofije in predsednika uprave Gospodarstva Rast spoznal za krivega torej obsodil na tri leta zapora. »Spodobi se in pravično je, bi rekli tudi v cerkvi,« je sodbo komentiral Pintar.
Na razglasitvi sodbe je sodnica Romana Gradič dejala: »Obtoženi Mirko Krašovec je kriv, da so on in ločeno obsojeni Hilda Tovšak, Dragica Marinič, Anton Ekart in Dragica Marinič skupno in s pridobitvijo in izdelavo lažnih dokumentov neupravičeno pridobili evropska sredstva ter s tem družbi Betnava neupravičeno pridobili veliko premoženjsko korist tako, da so se med 23. septembrom in 26. oktobrom 2009 v Velenju in Mariboru dogovorili, da bodo izdelali dokumentacijo, s katero bo mogoče dobiti 1,772 milijona evrov izplačila evropskih sredstev.«
Z dokumentacijo, v katero je bil vključen tudi uskladiščen in še ne vgrajen material, so prikazali 5,2 milijona evrov stroškov na Dvorcu Betnava, takšna navodila pa je 23. septembra v Velenju kot predsednica uprave Vegrada dala Hilda Tovšak. Potem je Vegrad z Betnavo sklenil lažno pogodbo o 4,3 milijona evrov kredita, ki pa ga ni dal, temveč je že prej od Betnave po lažnih situacijah prejel dva milijona evrov plačila. Nato so ministrstvu za gospodarstvo tudi dostavili lažno dokumentacijo in po sklenjeni pogodbi dobili 1,772 milijona evrov sofinanciranja.
Po razlagi sodnice Gradičeve je Mirko Krašovec ta čas Dragici Marinič zatrjeval, da ministrstvo dovoli v zahtevke vključiti uskladiščeni material. Antonu Ekartu pa je kot svojemu podrejenemu in nadzorniku obnove dvorca govoril, da je nujno izdelati takšne gradbene situacije, da ne bi izgubili evropskega sofinanciranja, ter mu zagotavljal, da ministrstvo do 15. decembra ne bo opravilo nadzora gradbišča. Po Krašovčevem napeljevanju, saj sta ga Mariničeva in Ekart cenila kot nadrejenega in kot duhovnika, je Ekart potrdil lažne gradbene situacije in gradbeno knjigo. »S tem je Mirko Krašovec storil kaznivo dejanje napeljevanja h goljufiji,« je dejala sodnica.
V ustni obrazložitvi odločitve tričlanskega senata je dodala, da se ne Mariničeva, ne Ekart in tudi Krašovec s tem niso hoteli okoristiti, pač pa le obnoviti dvorec. A pri tem so žal prestopili mejo dovoljenega. Dejstvo, da je ministrstvo po pogodbi z družbo Betnava sprva načrtovalo za dvorec v letu 2009 prispevati le 10.000 evrov, 3,9 milijona evrov pa šele leta 2012, potem pa sta mesec dni pred lažnim zahtevkom obe strani podpisali aneks k pogodbi o hitrejšem črpanju sredstev EU, je sodnica le omenila in ga ni komentirala. A očitno se je prav zato, da bi na željo ministrstva denar hitreje porabili, začela plesti goljufija na relaciji Vegrad-Betnava-Gospodarstvo Rast.
