Zdravniki zatrdili, da so storili vse, da bi rešili mladeniča

Ljubljana – Če gre verjeti včeraj zaslišanim zdravnikom iz UKC Ljubljana, so ti pri zdravljenju 24-letnega Sebastiana Ojsterška storili vse, kar so lahko v tistih danih trenutkih. »Trudil sem se po vseh svojih močeh, da fantu odprem dihalno pot. Delal sem maksimalno, kar sem znal,« je zatrdil zdravnik Primož Karner.

Karner se je 21. decembra 2011 na infekcijski kliniki v Ljubljani skupaj s še drugimi zdravniki in medicinskimi sestrami trudil rešiti življenje nesrečnemu fantu. Njegova starša, oče Damjan Ojsteršek in mama Urška Trotovšek, ki sta proti bolnišnici vložila tožbo v višini 60.000 evrov, sta prepričana o nasprotnem. »Iz zapisnika po reanimaciji pokojnika je razvidno, da je oživljanje trajalo predolgo, da pri nujni vzpostavitvi urgentne dihalne poti niso bile prisotne kvalificirane osebe, saj je prišlo do poškodbe in krvavitve sapnika, in je vzpostavitev dihalne poti trajala več kot pol ure,« je spomnil pooblaščenec staršev Andrej Pitako. »Same poškodbe sapnika in požiralnika, ne glede na to, da so nastale, niso vplivale na dihalno funkcijo pri pacientu. Dejstvo pa je, da se je osebje ves čas trudilo čimprej vzpostaviti dihalno pot na različne načine,« pa odvetniku ni ostala dolžna pooblaščenka UKC Ljubljana Helena Carlevaris Rožič, ki je s seboj prinesla originalni temperaturni list iz 21. decembra 2011, ko je pri zdravljenju Sebastiana prišlo tudi do zapleta.

Naknadne korekture?

Ko sta ga v roke skupaj s Pitakom dobila tožnika, so vsi trije ugotovili, da v delu, ko je govor o času Sebastianove ekstubacije, ni vse, kot bi moralo biti. »Vpogled v temperaturni list pokojnika dokazuje, da je bil ta ekstubiran ob 9. uri dne 21. 12. 2011 in da ta temperaturni list vsebuje naknadno dopisane podatke o ekstubaciji ob 9.40,« je opozoril Pitako in še: »Očitno gre za naknadno korekturo dejanskega stanu, ki je neresnična in verjetno je služila opravičilu za neuspešno oživljanje oziroma predolgo trajanje oživljanja pokojnika.« Carlevaris Rožičeva mu je odgovorila, da so takšni očitki neupravičeni, saj da gre za pomoto, ki jo je po zapletu medicinsko osebje opazilo, »a zaradi t. i. korektnosti zapisa ni posebej naknadno prečrtalo, kljub temu da je bila ekstubacija dejansko opravljena ob 9.40«. »Ko se rešuje dihalno pot in ko je prišlo do zastoja srca, medicinsko osebje nima časa pisati obrazca, temveč so vsi sodelovali pri reševanju pacienta,« je še dodala, Pitako pa je te njene navedbe označil za »grobo neresnico«.

Neuspešna vstavitev cevke

Da je postopek ekstubacije potekal ob 9.40, je potrdil tudi Karner. Ta je povedal, da so morali Sebastiana po tem postopku spet intubirati, saj je težko dihal. Nato se je zapletlo, saj tubusa zaradi »hudega edema grla« ni mogel vstaviti v sapnik. Poklical je drugega zdravnika Matjaža Jereba, sodelavka pa med drugim prosila še otorinologa, in sklenil je, da bo opravil postopek traheotomije (gre za kirurški poseg, ko se prereže kožo na vratu in skozi luknjo v sapnik vstavimo umetno dihalno cevko). Medtem je bila ura že 10.10, ko je pri Sebastianu prišlo do zastoja srca, prvi poskus, da bi mu vstavil cevko direktno v sapnik, pa je bil neuspešen. Enako je hotel storiti tudi med samo reanimacijo, a ker zaradi oživljanja pacient ni na miru, je bilo to, kot pravi Karner, zelo težko. Dihalno pot jim je tako uspelo vzpostaviti šele ob 10.40, deset minut kasneje pa tudi spontano srčno dihanje. Na očetovo vprašanje, zakaj ni takoj naredil »luknje v sapnik« oziroma zakaj je za to potreboval eno uro, pa je odgovoril, da je takrat to naredil kolikor hitro je bilo to mogoče. Dodal je, da je bil to zanj nepričakovan zaplet in da prej ni bilo zaznati prav nobenih znakov, da bi se lahko zgodilo kaj takega. Sicer bi se takoj odločili za traheotomijo.

Umrl zaradi zadušitve

Vse do leta 1997, ko so mu ugotovili presnovno bolezen cistinozo, je bil Sebastian zdrav. Zdravniki so rešitev takrat videli v presaditvi ledvic, in to so tudi storili. Ko so mu 13. decembra 2011 v UKC kot dializnemu bolniku odstranili ledvico, se je začelo njegovo zdravstveno stanje zapletati. Kmalu po operaciji je dobil pljučnico in imel velike težave z izkašljevanjem. Od takrat naprej je bil v vegetativnem stanju. Sredi marca 2012 so ga premestili na intenzivni oddelek celjske splošne bolnišnice, kjer je imel spet hude težave z dihanjem. Njegovo zdravstveno stanje se je tako poslabšalo, da je prvega aprila 2012 umrl zaradi zadušitve.