Žrtvi pasjih zob še zadnji del odškodnine

Stanislavu Megliču sodišče za premoženjsko škodo dosodilo 16.369 evrov in mesečno rento.

Objavljeno
07. januar 2015 16.02
LJUBLJANA 28.03. 2012 Stanislav Meglicc prihaja na sodisscce. Foto: ALESS CCERNIVEC/Delo
Iva Ropac, kronika
Iva Ropac, kronika
Ljubljana – Stanislav Bras Meglič je dočakal še zadnji del odškodnine, ki mu po odločitvi sodišča pripada zaradi posledic napada štirih bulmastifov pred skoraj devetimi leti. Konec prejšnjega leta je ljubljansko okrožno sodišče izdalo sodbo, s katero mu je poleg 16.368 evrov odškodnine za materialno škodo dosodilo tudi mesečno rento v višini 373 evrov.

Za nepremoženjsko škodo je sodišče Megliču pred časom pravnomočno prisodilo 86.000 evrov odškodnine, zdaj pa je okrožno sodišče v ponovljenem sojenju odločilo še o delu odškodnine za materialno škodo (sodba še ni pravnomočna, rok za pritožbo še ni potekel). Zanjo mu je dosodilo 16.368 evrov (z obrestmi od 10. marca 2009, ko je vložil zahtevek za plačilo premoženjske škode).

Ugodilo pa je tudi Megličevemu zahtevku za plačilo mesečne rente. Ker mu ta pripada od marca 2009, se je znesek zapadle rente do novembra 2014 povzpel že na 25.867 evrov (z obrestmi od vsakega posameznega zapadlega obroka), od decembra lani pa mu bo morala dedinja lastnika psov Saše Baričeviča vsakega 10. v mesecu odšteti 373 evrov. Megliču bo morala vrniti tudi skoraj 23.000 evrov pravdnih stroškov. Ne upoštevajoč rento, ki jo bo morala plačevati v prihodnje, jo je tako pravda doslej stala več kot 150 tisoč evrov.

Dolga pot do odškodnine

Megliča so štirje bulmastifi napadli in grdo razmesarili 15. marca 2006 na Oražnovi ulici na ljubljanskem Viču. Zora Roter, lastnica psov, je v avto ravno spravila tri pse, ko pa je odšla po četrtega in odprla prtljažnik, so živali planile na nič hudega slutečega mimoidočega Megliča, ki se je ravno takrat peš vračal domov iz službe. Pred podivjanimi psi ga je rešil bližnji stanovalec, posledice napada, ki bi se lahko končal tudi tragično, pa bo čutil vse življenje.

Meglič je oktobra 2006 vložil tožbo zoper Roterjevo in njenega partnerja dr. Saša Baričeviča, po smrti Roterjeve leta 2008 se je pravda nadaljevala proti Baričeviču, ki je kot dedič Roterjeve postal tudi lastnik oziroma imetnik psov. Potem ko so Baričeviča njegovi trije bulmastifi 2. februarja 2010 pogrizli do smrti, se je pravda nadaljevala proti njegovima dedičema, staršema Mariji Šeme in Jožetu Baričeviču, a ker je tudi slednji umrl, se postopek nadaljuje proti Mariji Šeme Baričevič.

Sodišče je septembra 2010 pravnomočno najprej odločilo o temelju tožbenega zahtevka. Z delno sodbo je marca 2012 Megliču od zahtevanih 112.669 evrov za nepremoženjsko škodo prisodilo 86.000 evrov z obrestmi, aprila 2013 pa je odločilo še o premoženjski škodi.

Meglič je sicer zahteval 40.002 evra in 463 evrov mesečne rente oziroma povrnitev kilometrine za prevoze na zdravniške preglede, parkirnine in stroške javnega prevoza, zdravljenje v toplicah, uničeno obleko, stroške za nego, izgubo zaslužka oziroma razliko v plači. Okrožno sodišče mu je sprva prisodilo 14.026 evrov in 348 evrov mesečne rente, a je višje sodišče januarja lani sodbo glede premoženjske škode razveljavilo v delu, ki se nanaša na zahtevek za nego in pomoč, izgubo dohodka ter plačilo rente, medtem ko je sodba glede nepremoženjske škode v celoti pravnomočna.

Sodnica Vesna Ponikvar je tako v ponovljenem postopku ugotavljala, kakšna premoženjska škoda je nastala Megliču. Ker je ta odvisna tudi od prikrajšanih dodatkov k plači, je sodišče postavilo izvedenko finančne stroke, ki je izdelala več izračunov, k sodelovanju je pritegnilo tudi izvedenca medicinske stroke.

Meglič je glede zahtevanega denarnega obliža zaradi tuje nege in pomoči na sodišču pojasnil, da je po napadu psov tri tedne preživel v bolnišnici, potem pa imel še 12 tednov povsem imobilizirano desno roko, ki je bila v napadu psov najbolj poškodovana. Sledila je kompresijska obveza, zdravljenje v zdravilišču, najhuje pa je bilo prve štiri mesece po napadu. Ves ta čas ga je v glavnem žena hranila in oblačila, skrbela za njegovo osebno higieno in vsakodnevne potrebe. Čeprav se mu je po vseh teh letih gibljivost roke precej popravila, moči še vedno nima, zato še danes potrebuje pomoč, je med pojasnjeval zaslišan na sodišču.