Tiskane izdaje
»Sam tega ne razumem. Zakaj zapreti tovarno in potem iste izdelke uvažati,« se še danes, desetletje po tem, ko so livarno v Šiški zaprli, sprašuje nekdanji delavec Franko Barukčić. Kot pravi, so si prizadevali, da se to ne bi zgodilo, tudi s pomočjo sindikata, saj so po njihovem Slovenske železnice potrebovale svojo livarno, a jim ni uspelo. Oktobra 2003, nekaj dni po nesreči na žerjavu, v kateri se je en delavec huje poškodoval, so izvedeli, da bo čez teden dni proizvodnja ustavljena. »Obhajali so nas čudni občutki. Zavedali smo se, da smo v državni službi, kjer imamo socialno varnost. Če bi to izgubili, bi bilo težko,« priznava Barukčić.
V šišenski livarni se je zaposlil leta 1988. Tja je prišel »kot fizični delavec«, ker pa ima prirojeno napako, da se hitro uči, kot v smehu pove, je že kmalu opravil izpit za žerjavista. Njegov šef Aleš Lajovic ga je menda rad pohvalil. Nazadnje je Barukčić opravljal »najhujše, vendar najbolje plačano delo«, na kupolki, peči, kjer so pridobivali sivo litino za dele zavor za vlake. Delo je bilo vroče in umazano, se spominja nekdanji livar in talivec. Še danes bi na telesu našel kakšno brazgotino od opekline. »Bilo je težko, bilo pa je tudi lepo. Dober kolektiv smo bili.«
Sam je večinoma delal podnevi, nekateri pa so začeli že ponoči, da so zakurili peči in pripravili talino. Pred osamosvojitvijo so na leto proizvedli celo tri tisoč ton ulitkov, po njej le še okoli tisoč, predvsem za potrebe železnice, nekaj malega pa tudi za zasebnike. »Imeli smo težave z dobavo koksa, ki smo ga prej dobivali iz Bosne. Ker je bila tam vojna, smo ga začeli uvažati iz Češke in Madžarske, ampak je bil menda veliko slabši.«
Zadnje večje naročilo šlo v Libijo
Potreba, da se vzdrževalnim obratom, ki so jih postavili sredi polja nasproti železniške postaje v Šiški, priključi tudi livarna, se je po besedah inženirja metalurgije in nekdanjega obratovodje Aleša Lajovica pokazala okoli leta 1868, po dograditvi južne železniške obvoznice. V njej so sprva ulivali rdečo kovino za razne ventile in ohišja, kar so pozneje preselili v Maribor, v Šiški pa začeli proizvodnjo sive litine za zavornjake in rešetke kurišč za parne lokomotive. Ker se je proizvodnja povečevala, so livarno leta 1944 preselili v novo stavbo zraven stare, ki v Parmovi ulici stoji še danes. Leta 2002 je bila v sklopu Železniških delavnic v Šiški razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Leto zatem so proizvodnjo ustavili. Kot pravi Lajovic, je bila nesreča v livarni dokončen povod, vendar so jo poskušali zapreti že prej. »Objavili so javni razpis za dobavo zavornjakov, čeprav je imela železnica takrat še svojo livarno,« se spominja obratovodja. Zadnje večje naročilo je bilo po njegovih besedah »tisto za Gadafija«. Prek Elana so v Libijo poslali 60 ton telovadnih uteži.
Livarje prerazporedili
Vseh dvaindvajset delavcev, kolikor jih je po osamosvojitvi ostalo od skupno šestdesetih, so po zaprtju prerazporedili. Nekdanji livar Franko Barukčić je pristal v enem od obratov železnice v Mostah. Po težavah s hrbtom, za katere je prepričan, da so posledica dela v livarni, in operaciji je zdaj zaposlen za polovični delovni čas. Bi pa še vedno z veseljem poprijel za delo v livarni, če bi proizvodnjo spet zagnali. Prepričan je, da bi se Slovenskim železnicam to še danes splačalo. »Seveda pa bi morali vlagati v posodabljanje tehnologije, česar takrat niso počeli, in skrb za okolje,« meni Barukčić, ki priznava, da so imeli zaradi prašnih delcev in hrupa težave s sostanovalci, redno so jih obiskovali tudi inšpektorji. »Ves čas je bil neki zunanji pritisk.«
Danes »hiša strahov«
Tudi dolgoletni vodja Lajovic pravi, da so največja težava v livarnah prav dimni plini in prah, a so vseskozi poskušali izpolnjevati vedno strožje okoljske zahteve. Spremenili so konstrukcijo kap na peči, namestili visokotlačno črpalko, odpadno vodo pa speljali v posebno cisterno, ki so jo postavili ob tovarni. »Ko je prišla nova zahteva po še enem zmanjšanju prahu v dimnih plinih, se nam s tem ni bilo več treba ukvarjati, ker so livarno prej zaprli,« se kislo nasmehne. Je pa šišenska železniška livarna po njegovem bila »pomemben drobec v mozaiku livarstva v Sloveniji«, ki je po proizvodnji ulitkov na prebivalca med prvimi na svetu.
Po njenem zaprtju leta 2003 je železnica začela kupovati zavornjake v Italiji, še pravi Lajovic. Prej kot v letu dni je njihova cena zrasla za petino. »Koliko so se z zaprtjem livarne železnici povečali stroški, se da izračunati. Letna poraba zavornjakov v Sloveniji se vrti okoli tisoč ton,« nadaljuje, medtem ko stopa med ruševinami še pred desetletjem delujoče tovarne. »Danes je to hiša strahov,« pravi. Stroje in razno opremo so takoj po zaprtju prodali, nekaj pa odpeljali na odpad. Pisarne so deloma izropali, dokumentacija je šla skupaj z arhivom v kontejner. Ena od kupolk, bili sta dve, je menda še vedno pripravljena za taljenje. Le prižgati jo je treba, se nasmehne.
