Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovensko glavno mesto ima svojevrstno zanimivost, o kateri turisti premalo vedo. Stožice so uradno odprte že sedem let, vendar so še vedno gradbišče, od ljubljanskega športa pa so kljub postavitvi arhitekturnega bisera ostale le ruševine. Toda, kdor čaka, dočaka. V prihodnjih mesecih se bodo začeli vrstiti dogodki, ki bi lahko spremenili Ljubljano.
Znano je, da je Borut Pahor poskusil navdušiti Moamerja Gadafija k naložbam v slovensko gospodarstvo, med drugim za dokončanje športno-trgovskega centra Stožice. A od vsega ni bilo nič, celo kameli, ki ju je dobil v dar med obiskom libijskega voditelja leta 2009, sta ostali v svoji domovini in najbrž dočakali podobno bridek konec kot lahkoživi samodržec. Kandidatov za odkup nedokončane umetnine – z zahoda, vzhoda in srbskih tajkunov nekje vmes – nato ni manjkalo, a so bili predvsem plod domišljije, zdaj pa so kot marsikje po svetu nenadoma vključili v igro Kitajci.
V najbolj obljudeni državi z 1,4 milijarde prebivalcev in izjemnim finančnim potencialom pravijo, da jih ni lahko prepričati, naj sežejo v denarnico. Ko se navdušijo, pa začnejo reševati zaplete z vrtoglavo naglico. Zato niso le pripravljeni odkupiti Stožic, temveč tudi bogato podkrepiti delo ljubljanskih športnih klubov, da bi golemu betonu dajali smisel. Lovorike na slovenski ravni jih ne zanimajo, prav tako povprečje v regiji. Cilj je čim hitrejši preboj proti evropskemu vrhu.
Kitajska delegacija ni skrivala zadovoljstva med lanskim obiskom v Sloveniji. V prihodnjih mesecih pa so zaživele stare in nove vezi, ne le na politični in gospodarski ravni. Košarkarski as Boštjan Nachbar je, denimo, nekajkrat poklical nekdanjega soigralca iz lige NBA Jaa Minga, ki je eden najvplivnejših mož na Kitajskem, dejavno se je vključil tudi nekdanji direktor košarkarske reprezentance Matej Avanzo. Po slovesu od KZS s svojim podjetjem Sportanzom med drugim skrbi za sodelovanje s kitajskimi klubi in zvezami, hkrati pa je ekskluzivni evropski partner agencije Atlas Sports Peking, ene najvplivnejših v Aziji. Plod dobrih povezav je navdušenje vodilnih v konglomeratu Wanda Group, ki je na področju vlaganj v nepremičnine celo prvi na svetu. Zanj je »nekaj milijončkov« za nedokončane zidove in športne vsebine skoraj drobiž. Vreden pa je suhega zlata, ker gre za članico Evropske unije z izjemno strateško lego.
Pod kožo jim je zlezla že arhitekturna zasnova Stožic – dvorana ima obliko školjke, štadion pa kraterja –, zato bi ji želeli dati sodobni mitični pridih. Kitajci se pač radi pohvalijo, da so igrali nogomet že 50. leta pred našim štetjem in da je najbolj priljubljena športna panoga tudi pri njih, čeprav ne morejo do mednarodnih uspehov. Predsednik države Xi Jinping zato podpira zamisel, da bi morali postati nogometna velesila, ter bajeslovne zneske za zvezdnike z drugih celin s Carlosom Tevezom in Oscarjem na čelu, ki v Šanghaju zaslužita več kot Cristiano Ronaldo in Lionel Messi v Španiji. Že za Tevezovih 41 milijonov dolarjev letne plače bi lahko v Ljubljani sestavili zelo spodobno moštvo, ki bi zlahka opravilo z Mariborom in se potegovalo za uvrstitev v ligo prvakov. Najbrž ni naključje, da je Olimpijin predsednik Milan Mandarić razprodal večino slovenskih nogometašev, odslovil trenerja Luko Elsnerja in športnega direktorja Ranka Stojića. Tudi sam bo, ob visoki odpravnini, pospravil kovčke, ko mu bodo potrkali na vrata in ko se bo Wanda Group lotil povečanja stožiškega štadiona. Ta naj bil postal manjša različica Ptičjega gnezda iz Pekinga.
Da bi stožiški školjki končno vlili dušo, pa poleg vrnitve med košarkarsko smetano z Nachbarjem za krmilom načrtujejo tudi vselitev hokejskega moštva. Kitajski klub Kunlun Red Star že igra v elitni KHL, za dobrih deset milijonov evrov na sezono, kolikor je imel na voljo zagrebški Medveščak, pa bi lahko tudi Olimpija sestavila konkurenčno moštvo z domačimi in tujimi asi. Morda tudi s Kitajcem Andongom Songom, ki so ga New York Islanders izbrali na naboru NHL 2015, a se še ni odločil za odhod v ZDA.
Čeprav so zelo podjetni, se Kitajci skladno s svojim kulturo neradi širokoustijo. Na prošnjo, naj potrdijo ljubljansko naložbo in razkrijejo nekaj osnovnih številk, so zato odgovorili, da bo vse jasno pravočasno. Avanzo zgodbe ni zanikal. Kot bi se navzel osnov konfucionizma, je upošteval potrebo po poslovni hierarhiji in lojalnosti: »Dobro veste, da ne smem preskakovati stopničk. A kjer je dim, je običajno malček ognja, in to velja tudi za našo deželico na sončni strani Alp.« Župan Zoran Janković pa se je kot običajno skril za širok nasmešek. Odgovoril je šele na zelo neposredno vprašanje: Ali Kitajci res prihajajo v Ljubljano ali ne? »Ja, seveda, ne!« je zagotovil.
