Tiskane izdaje
Ljubljana – Čeprav imamo rekorden obisk, so se mestne ulice v vročem avgustovskem začetku tedna le nekoliko spraznile. Ljubljanska cona T, ki se začenja pri Moderni galeriji, teče po Cankarjevi in Čopovi, potem pa se na obe strani razleze ob Ljubljanici, je nekoliko bolj zaživela šele v večernih urah.
Vročinski val je zbijal voljo za klasično ogledovanje znamenitosti, četudi še tako vabljive, kot je v zadnjem času Plečnikova Ljubljana, ki si jo v treh urah lahko ogledate s kolesom ali peš. Pred vročino se je marsikdo raje zatekel na obrobje ali posedal v mestnih zelenih kotičkih, v Tivoliju in na Špici. Vožnja z ladjico ali veslanje s supom se je v teh dneh zdela precej boljša izbira za raziskovanje mesta.
»Je tu startna točka za supanje?« sta zadihano vprašala visokorasla Čehinja in Anglež, medtem ko jima je z las in obleke curljala in kapljala voda. Po pomoti sta se znašla na napačnem bregu, in da ne bi zamudila svoje skupine, Ljubljanico kar preplavala. Dvakrat ob vikendih tudi po trikrat na dan se skupine do osem turistov sestanejo na Špici in na široki deski zaveslajo skozi mesto. Idejo, da bi Ljubljano doživela z vode, sta mlada obiskovalca dobila v reviji na letalu in se, preden sta odšla preizkušat dobrote metliškega vinorodnega okoliša, pridružila ponedeljkovi popoldanski zasedbi. Na Špici so se poleg njiju zbrali še dve Angležinji, Nemec in francoski par, ki se je v Sloveniji ustavil za štiri dni na poti na Hrvaško, kjer bo preživel dvotedenske počitnice.
Ta skupina je po narodnosti precej značilna glede sestave turistov, ki mesto želijo doživeti prek aktivnosti. Tudi po starosti se je skupina uvrščala med tiste, ki se odločajo za tako izkušnjo mesta. »Ponavadi so stari od 25 do 40 let,« je povedala inštruktorica supa pri Bananawayu Špela Zupanc. Predznanje za stoječe veslanje ni potrebno in tokratna ekipa ga tudi ni imela, zato jim je osnove in pravila rečnega prometa razložila inštruktorica Nuša. »Reko si bomo delili s številnimi ladjicami, ki delajo majhne valove, takrat morate nekoliko skrčiti kolena, da boste stabilnejši,« je razlagala v angleščini. Splavitev po improviziranem pomolčku so prestali vsi, po nekaj zaveslajih pa je Čehinja spet končala v vodi. Padcev menda ni veliko, zato smo pomislili, da si je zaželela osvežitve. Bil je le vroč dan.
Fantovščine in dekliščine
Skupina je zaveslala proti mestnemu jedru in odzdravljala radovednežem, ki so mahali z ladjic in bregov. Trenutno od zapornice do Podpeči plove sedem ladjic, med tistimi, ki privlačijo največ pogledov je lesena Ljubljanica, ki združuje ekozgodbo in kulinariko. Za vožnjo z barčico, ki traja šolsko uro, se odločajo posamezniki, pari, družine, skupine in razposajene druščine ob fantovščinah in dekliščinah. Vodnica Tatjana Logar ne pomni izgredov, tu pa tam so primorani v kakšno prisilno izkrcanje.
Od lani se je nekoliko spremenila struktura gostov, opaža Logarjeva, letos je več Francozov, Špancev in Nizozemcev, v skupinah pa prihajajo predvsem Poljaki in Čehi. Med tistimi, ki se k nam vračajo, so Avstrijci, Nemci in Italijani. Najraje se zapeljejo s tokom in občudujejo tesen stik med mestom in naravo, se čudijo sožitju urbane favne, posebno nutrijam in se navdušujejo nad čistočo mesta ter prijaznostjo in odprtostjo Ljubljančanov. Kapitan panoramsko vožnjo pospremi z osnovnimi podatki v treh jezikih, za podrobno razlago poskrbi vodič. Turisti se čudijo predstavljeni zanimivosti, da je Ljubljanica kraška reka in da je Ljubljana z Grubarjevim prekopom pravzaprav otok. Navdušeni so nad zgodbami o koliščarjih in sprašujejo, kako so Ljubljančani živeli nekoč in kako živimo danes. »Ne gre jim v glavo, kako si s takim standardom lahko privoščimo zastonj kavalirja, brezplačno izposojo koles, čiste ulice ...« pripoveduje Tatjana Logar.
Za spomin zmaji in žganjice
Nizozemka Mary je bila nad Ljubljano navdušena. Foto Mavric Pivk
Na poti po Stari Ljubljani nas ustavi Mary z Nizozemske. »Oprostite, mi poveste, kje je pot na grad?« Ko ji s fotografom približno nakaževa smer, se obiskovalka, vajena ravnin začudi. »Na hribu je?« Mary se je v mestu ustavila na poti v Budimpešto in se odločila prenočiti. »Lepo mesto imate. Barvito in z zanimivo arhitekturo. Pa toliko mostov in vsak je drugačen. Upam, da ne bom preutrujena in bom lahko obiskala tudi Tivoli,« je svoja opažanja delila zaradi klime nekoliko prehlajena zdravstvena delavka.
V spomin na najlepše mesto na svetu mnogi poleg nepreglednega števila digitalnih fotografij s seboj odnesejo še kakšen spominek. »Radi imajo čim bolj kičaste stvari, magnetke, snežene krogle, kipce zmajev, kape, majice in žganjice. Poleg tega da je turistov vse več, se v sedmih letih, odkar imam trgovino, v njihovih kupnih navadah ni veliko spremenilo,« pripoveduje Barbara Bogataj s prodajalno na Tromostovju. »Včasih smo živeli predvsem od italijanskih turistov, zdaj na veliko kupujejo špansko govoreči. Sezona že zadnjih nekaj let traja od velike noči do sredine novembra. Včasih so bili udarnejši petki in vikendi, zdaj pa ni več recepta,« je govorila, njene besede je spremljalo bobnanje afriških ritmov, pomešano s harmoniko – tipična poletna zvočna kulisa Tromostovja.
