Dober začetek v ne prav dobrem svetu

Enaindvajsetletni Ahmad Adelian v Ljubljani razstavlja prvič. Pred tem so bila njegova slikarska dela, zbrana pod naslovom Le dihajoče bitje, na ogled v Novem mestu. Njegov istoimenski kratki film so lani predvajali med drugim v Portorožu in Mariboru, prihodnji mesec bo na ogled v Zagrebu.

Adelianovo razstavo so včeraj odprli v osrednjem prostoru v Ambasadi Rog na Trubarjevi, do katerega se pride mimo manjše knjižnice in socialne kuhinje. Ko je 21-letni begunec iz Afganistana sedel pod policami s knjigami, njegovih slik še niso prepeljali iz novomeške knjigarne Goga. »Pred kakšnim letom so me tukajšnji prijatelji spodbudili, da pripravim razstavo,« se je spominjal begunec, ki mu je Slovenija pred časom odobrila mednarodno zaščito. »Prej sem risal, tako da je bilo tokratno slikanje moja prva izkušnja,« priznava.

Na slikarski razstavi, ki bo v ljubljanskem migrantskem centru na ogled dva tedna, je upodobil svoje občutke ob posamičnih prizorih, ki jim je bil priča bodisi v živo bodisi so vanj zrli s fotografij. »Naslikal sem denimo ptico, ki hrani mladiče. Razumel sem jo kot simbol materinstva in skrbi za drugega,« je pripovedoval mladenič.

Govori o človeku

Slikarska razstava ima enak naslov kot njegov kratki umetniški film, ki so ga lani uvrstili v tekmovalni program Slovenskega filmskega festivala v Portorožu, v NSK paviljon Beneškega bienala, na festival dokumentarnega filma Dokudoc v Mariboru in na Noč kratkih filmov. Triminutni film je kolaž verzov iz pesmi perzijskega pesnika Rumija Le dih, ki je nastala v 13. stoletju. Rumi je tudi sicer osemsto let po rojstvu priljubljen pesnik v ZDA, kjer njegova poezija izhaja v milijonskih nakladah.

Adelian je Rumija in njegovo pesem postavil v sodobni čas. »Pesem govori o človeku, ne o kristjanu ali judu, muslimanu ali hindujcu. Njen pomen je jasen: ni pomembno, kateri religiji pripadaš, od kod prihajaš, pomembno je, da si človek. Vsi smo ljudje in se moramo spoštovati. To je neki širši pogled na svet, ki presega premislek samo o veri ali samo o državi,« je razmišljal Adelian. Svet, kot ga sam vidi, ni dober. »Veliko ljudi umira. Umirajo v številnih državah. Mediji pa niso neodvisni, niso na strani šibkih,« ga je orisal mladi begunec.

Njegova motivacija

Nekaj dni pred odprtjem Adelianove razstave v Ljubljani so v samoorganizirani solidarnostni mreži iz Berlina opozorili, da je afganistanski begunec Taher Rezai storil samomor, ker mu je grozila deportacija v domovino. Dvaindvajsetletnik je skočil z okna. »Vlade imajo med seboj sklenjene sporazume, po katerih begunce deportirajo nazaj domov,« je dejal Adelian. »Ni jim mar za ljudi ali za to, če kdo od njih umre.«

Ker je boljši svet nujen, je Adelian z umetnostjo hotel prenesti sporočilo stare perzijske pesmi, ki govori o dihajočem bitju – človeku. »Ko sem začel pripravljati film, sem imel en cilj: da bi predal to sporočilo in tako poskušal vsaj malce spremeniti svet na bolje,« je pojasnil. »To je sicer težko, a je lahko dober začetek. Sporočilo Rumijeve pesmi je moja motivacija.«