»Dokler mesto to tolerira, ne bo bolje«

Šest zjutraj. Na Prešernov trg v središču Ljubljane se pripelje večji kombi, iz katerega izstopita moška. Na hrbtih jima piše Antigraffiti team, protigrafitna ekipa. »Danes imamo nekaj manjših na Tromostovju. Samo eden me skrbi, videti je, kakor da je bil narejen z nevidnim črnilom, tega je včasih res nemogoče odstraniti,« pravi Rok Kajzer Vukša, direktor podjetja Sisapi, ki za Mestno občino Ljubljana po središču mesta odstranjuje grafite. »Sicer pa nikoli ne veš, kaj te čaka. Morali bi priti prejšnji teden, ko smo imeli enega na frančiškanski cerkvi, pa Robbov vodnjak je bil grozno počečkan ... Čista objestnost,« nam med čiščenjem razlaga sogovornik.

Mestna občina Ljubljana je leta 2011 določila 13 lokacij, na katerih je dovoljeno grafitiranje. Kljub temu opažajo, da se število »nedovoljenih« grafitov ne zmanjšuje, ampak nasprotno – povečuje. »Grafiti se množijo tako po obsegu kot po oblikah in tehnikah,« pravi ljubljanski podžupan Janez Koželj: »V nasprotju z drugimi evropskimi mesti se v Ljubljani grafiti pojavljajo po vsem mestu, tudi v najožjem mestnem središču in na mestnih spomenikih.«

Naraščanju pritrjuje tudi podatek, da so v zadnjih šestih letih za odstranjevanje grafitov in zaščiti površin namenili več kot 188.000 evrov. Hkrati pa niso edini, ki financirajo odstranjevanje: nekaj jih odstrani javni zavod Turizem Ljubljana, nekaj na lastne stroške lastniki stavb. Številke so torej v resnici še višje.

Zaradi nestrpnega grafita ob 800 evrov

Podžupan pravi, da se grafitarji ne omejujejo in rišejo povsod: na fasade, v pritličjih in celo v višjih nadstropjih, na prometne znake, cestne in informativne table, na vrata in izložbe, okna, stopnice, ograje, celo na tlake in drevesa. Sprašuje se tudi o smiselnosti nekaterih grafitov: »Za primer, tole sta sporočili dveh zadnjih grafitov na sveže pobarvanih fasadah: Social dress my ass! Lets save the whales, international! Zlatan Ibrahimović (angl. Družbena obleka, pa kaj še! Rešimo kite, mednarodno! Zlatan Ibrahimović). Komu in čemu so namenjeni?« Tudi Rok Kajzer Vukša pravi, da so grafiti pogosto nesmiselni, sicer pa večinoma politično motivirani.

Foto: Jure Eržen/Delo

V pravnem smislu grafitiranje obravnava zakon o javnem redu in miru. Za pisanje ali risanje »po zidovih, ograjah ali drugih javno dostopnih krajih« je predvidena kazen dobrih 200 evrov, če pa sporočilo na kakršen koli način spodbuja nestrpnost, se kazen poveča na dobrih 800 evrov.

Policija in ljubljansko mestno redarstvo sta od leta 2010 skupaj oglobila 64 grafitarjev v središču Ljubljane; to število še zdaleč ne odseva realnega stanja na terenu. Rok Kajzer Vukša v nadzoru ne vidi rešitve: »Seveda nadzorujejo, ampak če bi hoteli s tem res doseči neki učinek, bi morali imeti enega redarja ali policista na vsakem vogalu.« Tudi na mestnem redarstvu poudarjajo, da izvajajo nadzor v okviru kadrovskih zmožnosti in veljavne zakonodaje na področju videonadzora javnih površin, ki pa da »ima precej omejitev«.

»Kot otrok, ki ne dobi, kar hoče«

Zato se je Mestna občina Ljubljana odločila proti grafitom nastopiti kurativno. Po svojem pogodbenem izvajalcu Snagi je marca 2016 s podjetjem Sisapi sklenila okvirni sporazum o odstranjevanju grafitov. Za obdobje dveh let je MOL temu problemu namenila 131.000 evrov.

»Morate se zavedati, da grafit privablja druge grafite. Kjer je eden, jih bo vedno več. Zato jih v strogem središču mesta odstranimo takoj, najpozneje pa v 48 urah,« pravi Kajzer Vukša in dodaja: »S tem jih tudi discipliniramo. Če grafitarju takoj pobrišeš grafit, je kot otrok, ki ne dobi, kar hoče. Če mu narediš to dvakrat, trikrat, ne bo več tam čečkal, ker bo vedel, da nima smisla.«

Mestna občina Ljubljana poudarja, da se zaveda kulturnega pomena ulične in urbane umetnosti. Zato so leta 2011 v sodelovanju s predstavniki grafitarjev izbrali 13 lokacij, na katerih je grafitiranje dovoljeno. Toda vsak grafit zunaj teh območij vidijo kot vandalizem, do katerega »velja ničelna stopnja tolerance«. Kakšen je grafit, ni pomembno, pravi podžupan Koželj: »Vse oblike grafitiranja na omejenem območju in javnih objektih damo odstraniti, ne glede na sporočilo ali likovno podobo.«

Do manj grafitov z izobraževanjem mladih

Hkrati se na občini na problem poskušajo odzvati tudi preventivno. Skupaj z zavodom Bob in skupino strokovnih sodelavk ČlovekINJE v sklopu kampanje Človek, čuvaj svoje mesto izvajajo terensko delo – povezujejo se z vrtci, osnovnimi šolami in mladinskimi četrtnimi skupnostmi ter mlade izobražujejo o odgovornem ravnanju v skupnosti. Na ta način želijo »vplivati na vzroke, ki prispevajo k pojavnosti vandalizma«, in ne le zmanjševati simptomov.

Rešitev za zmanjšanje pojavnosti grafitov v izobraževanju vidi tudi Rok Kajzer Vukša, saj »dokler jih celotno mesto tolerira, ne bo šlo«. Pravi, da v podjetju v skoraj dveh desetletjih obstoja niso opazili, da bi se število grafitov po prestolnici v povprečju zmanjšalo. Se pa periodično poveča ali zmanjša predvsem v povezavi s političnim dogajanjem v državi. »Komaj čakam jesenske volitve,« pravi vodja protigrafitne skupine: »Veliko bo dela.«