Emona 2000: Arheologija - znanost o nas samih

Kaj nam arheologija pripoveduje danes? Česa nas uči, kaj je njeno temeljno sporočilo?

čet, 01.05.2014, 12:00

V dneh, ko se spominjamo ene veličastnejših obletnic našega glavnega mesta, se je vredno vsaj malo podrobneje seznaniti tudi s samo vedo, ki je zaslužna za to, da takšne obletnice sploh lahko praznujemo. Kako torej razmeroma preprosto in poljudno pojasniti temeljno dejavnost arheologije?

S tem ne posebno izvirnim, a vendar utemeljenim vprašanjem se začne pogovor z arheologinjo Iris Bekljanov Zidanšek.

»Arheologija je predvsem veda, ki se ukvarja s človekom,« ne pomišlja sogovornica. »Z njegovo materialno kulturo. To bi bila, na kratko, lahko tudi glavna ločnica med arheologijo in zgodovino.«

Skratka, arheologija, ta zelo obširna veda, komplementarna in dejavno sodelujoča z drugimi znanstvenimi disciplinami, raziskuje človeško preteklost na podlagi materialnih ostankov, ki jih išče, analizira, časovno določa in nazadnje postavi v širši družbeni kontekst.

Če torej odmislimo stereotipe o raziskovanju egiptovskih piramid ali pustolovskem iskanju bajeslovnih zakladov v slogu Indiana Jonesa, bi arheologijo lahko primerjali tudi s posebnim detektivskim delom, saj s skrbnim zbiranjem materialnih dokazov in sledov poskuša razumeti in pojasniti življenje ljudi v preteklosti.

»No, naše delo je res nekoliko detektivsko,« se nasmehne sogovornica. »To velja že za arheološke raziskave, ko še niti ne vemo, kaj natanko bomo odkrili, saj šele zbiramo dokaze, še bolj pa za njihovo strokovno in znanstveno obdelavo.«

Delo arheologov se torej na terenu ne konča, ampak se pravzaprav šele dobro začne. Prav poznejše poglobljeno in interdisciplinarno raziskovanje namreč privede do končne zgodbe, ki je nato predstavljena javnosti: kaj natanko je bilo odkrito in kaj to odkritje pomeni v sedanjem okolju in kontekstu. »In to delo je še obširnejše od tistega na terenu, po katerem nas ljudje verjetno najbolj poznajo. Odkar smo, na primer, leta 2008 na večperiodnem najdišču na Prulah v Ljubljani končali terensko delo, že leta potekajo nadaljnje znanstvene raziskave najdenih ostalin.«

Od odkritja do odkritij

A če gremo po vrsti, je najdišče seveda najprej treba odkriti. Tu med drugim nastopi arheološka topografija kot dopolnilni del arheološke metodologije: pregledujejo se večja območja, proučujejo stara poimenovanja in na tej podlagi izpeljujejo utemeljene domneve, kje bi najdišče lahko bilo.

Potem so na vrsti tako imenovani terenski pregledi – preverjanje podatkov na zemljišču in morda že iskanje novih možnih lokacij poselitve.

»No, tu moram povedati, da arheologija danes ni več toliko usmerjena k odkrivanju novih najdišč, ampak predvsem k zaščiti že odkritih, zlasti tistih, ki jih ogrožajo novodobni posegi v prostor,« pojasni Bekljanov Zidanškova. »Pridih romantike v slogu Indiana Jonesa in znamenitih detektivov se tako resda malce porazgubi, kljub temu pa še vedno ostane precej razburljivega dela, kakršnega marsikje drugje verjetno ni.«

Tudi pri tovrstni zaščiti je pomembno tesno sodelovanje z drugimi znanstvenimi vedami. Tako na primer antropologi proučujejo človeške ostanke, zoologi živalske, botaniki rastlinske, geologi kamninske, metalurgi kovinske, fiziki določajo starost najdenih predmetov, lesarji starost lesa ...

Arheologom so v veliko pomoč tudi najsodobnejše znanstvene tehnike in postopki – denimo aerofotografija, meritve električne upornosti tal, magnetometrične preiskave in meritve z georadarjem. Tako zbrano gradivo omogoča gospodarno načrtovanje arheoloških izkopavanj, hkrati pa je pomemben vir za dokumentiranje stanja pred posegom.

Metodično, potrpežljivo, vztrajno

Temeljni namen samega izkopavanja je seveda prepoznati in dokumentirati kulturne ostanke, plasti, sledi najraznovrstnejšega dogajanja na proučevanem zemljišču, za kar se uporabljajo različne tehnike, prilagojene posebnostim najdišča. Dokumentirajo se najdiščne okoliščine slehernega predmeta, za poznejše laboratorijske analize pa zberejo še vzorce ostankov organskega in neorganskega izvora.

Že iz samih najdiščnih okoliščin je pogosto mogoče sestaviti relativno časovno zaporedje nastanka posameznih skupin predmetov. Za to je arheologija od geologije prevzela stratigrafsko metodo, po kateri so plasti praviloma različne tako po nastanku kot po starosti. Z drugimi besedami, zgornje so mlajše od spodnjih. Podobno velja za širitev v prostoru. Pri večjih grobiščih se, denimo, pogosto pokaže, da so se širila postopoma. Najdbe v začetnem predelu so tako praviloma starejše od tistih na obrobju.

Arheologinja Iris Bekljanov Zidanšek se je specializirala za proučevanje rimskega obdobja. V okviru raziskovalnega projekta, sofinanciranega z javnim razpisom ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, na Univerzi v Novi Gorici in Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU pripravlja doktorsko nalogo Rimski vojaški tabor, leta 2008 odkrit na Prulah.

V arheološkem podjetju Arhej, kjer je zaposlena, se ukvarja s procesiranjem arheoloških najdb, najpogosteje rimskodobnih. Toda večina najdišč je večfaznih: od vrha navzdol si sledijo ostanki novega veka, srednjega veka, antike pa vse do prazgodovine.

»V našem podjetju med izvajanjem terenskih raziskav najdeno gradivo prevzamemo, ga operemo, posušimo, nato pa sortiramo – po obdobjih in materialih. Keramične najdbe, denimo, ločimo od vseh drugih – koščenih, kovinskih, steklenih ... Sproti tudi izločamo tako imenovane posebne najdbe. Te so ponavadi kak res pomemben predmet, denimo cela posoda, lahko pa tudi samo njen odlomek, pri katerem je po lastnostih keramične mase mogoče prepoznati izvor posode – da na primer izvira iz neke afriške delavnice. Obstajajo namreč analogije, objave o drugih najdiščih, ki omogočajo primerjave. Ko vse to popišemo, poiščemo analogije, zapišemo datacije, sestavimo poročilo in ga izročimo področnemu muzeju, zavodu za varstvo kulturne dediščine, investitorju in ministrstvu za kulturo.«

Sporočila preteklosti

Seveda ne moreva mimo 2000. obletnice Emone. Zakaj ravno leto 14, saj je naša prestolnica očitno še precej starejša?

»Res je, ostaline, ki smo jih doslej našli, pričajo tudi o obstoju prazgodovinske Emone,« se strinja sogovornica. »Toda omenjena obletnica označuje ustanovitev Emone kot rimskega mesta. In ta je časovno dokaj natančno določena, hkrati pa za širšo javnost verjetno tudi najzanimivejša.« Sama letnica je posledica dela najdenega napisa, da je bilo takrat nekaj pomembnega zgrajeno. »Del raziskovalcev meni, da je tedaj zraslo mestno obzidje, z monumentalnim napisom nad mestnimi vrati, drugi domnevajo, da so tistega leta postavili neko drugo pomembno zgradbo. In za zdaj se obe možnosti zdita realni.« Skratka, praznovanje je upravičeno.

Bežno se dotakneva še prazgodovinskega obdobja in dveh znamenitih slovenskih najdišč iz paleolitika, ki močno izstopata iz evropskega povprečja: Divjih bab in Potočke zijalke. Prve so pomembne zlasti zaradi tam najdene najstarejše piščali, Potočka zijalka pa slovi predvsem po najstarejši najdeni koščeni šivanki. In oba genialna izuma naših prednikov v nekoliko prirejeni obliki še danes služita svojemu osnovnemu namenu.

»Tako je, in to je dokaz, da so imeli takratni prebivalci teh krajev že dokaj razvito kulturo,« poudari sogovornica. »Je pa zanimiv odnos naše družbe do takšnih najdb: pred kratkim sem izvedela, da je kopija piščali iz Divjih bab razstavljena v Ameriškem prirodoslovnem muzeju v New Yorku, ki ga obišče ogromno ljudi. Nikdar pa ne slišimo, da bi si pri nas veliko ljudi ogledovalo originalno piščal.«

In kaj nam arheologija pripoveduje danes? Česa nas uči, kaj je njeno temeljno sporočilo?

»Sama bi poudarila predvsem pozitivno, produktivno sožitje različnih, raznovrstnih kultur. Že pri proučevanju materialne kulture iz rimskega časa na naših tleh prepoznavamo očitno sožitje staroselcev in rimskih prišlekov. In prepričana sem, da je to zelo zanimiva zgodba, ki bi jo lahko precej bolj poudarjali tudi danes.«
Predlagam še blagodejnost današnjega konstruktivnega sodelovanja velikega števila znanstvenih ved, kar nas, vsaj posredno, prav tako uči arheologija. »Res je, skoraj nič ne pomeni, če rečem, tole je rimska posoda, stara tisoč let, najdena v Ljubljani – če zraven ne pojasnim tudi konteksta, v katerem je bila najdena. Smo jo, denimo, našli v hramu ali v odpadni jami? Skratka, najpomembnejša pa tudi najzanimivejša je širša podoba, ki si jo na ta način lahko ustvarimo.«

In iz nje morda celo potegnemo ustrezne sklepe, pomislim. Če se iz preteklosti naposled začnemo učiti česa zares pomembnega, ključnega, in se končno poslovimo od prevladujoče prakse, da vsaka generacija odkriva svet na novo in se zato spopada z vedno istimi problemi, ne da bi jih kdaj učinkovito rešila.

Obletnica Emone je lahko priložnost tudi za malo globlji razmislek o tem, kdo pravzaprav smo, od kod prihajamo in kam gremo. In zakaj.

Prijavi sovražni govor