Tiskane izdaje
Kako ste spali?
Odlično! Seveda ne, preveč je vsega. Situacija je zelo stresna.
Je to zato, ker morate hkrati opravljati funkcijo direktorja Timinga Ljubljana, vodilne slovenske časomerilne organizacije?
Ne, ti posli so tako ali tako utečeni. Poleg šolskih programov na maratonu se nič ne dogaja. Sam maraton je stresen: čez pol ure že moram biti na Kongresnem trgu.
So vam izkušnje z vodenjem Timinga pomagale, ko ste leta 1996 organizirali prvi maraton?
Seveda, prireditve so bolj ali manj enake. Obseg resda ni enak, toda od najnižjih rangov smo se ogromno naučili, še posebej od šolskih tekmovanj. Tu je še Pot ob žici – lahko rečem, da je maraton zrasel iz nje. Program je povsem drugačen, ampak gre za veliko prireditev s podobnimi segmenti.
Katerimi?
Vsa organizacija je podobna: od začetnega razpisa, prijav, tehnične izvedbe tekmovanja ...
Zanimivo, da vam je smučanje ljubše od atletike, pa ste vseeno pristali – in vztrajate – v kraljici športa.
Izhajam iz smučanja, navsezadnje tudi Timing izhaja od tod. Začeli smo leta 1975, ko je bilo smučanje na začetku svoje uspešne poti. Nato smo nadaljevali z različnimi programi, med katerimi je največ tekaških. Ti se zelo razlikujejo: od rekreacije do vrhunskih atletskih prireditev. Zanimivo, prvi veliki projekt pa je bil svetovni pokal v biatlonu.
Gojko Zalokar: »Tekaški trend po svetu sicer že malo zamira, ampak mi smo precej zadaj; še vedno rastemo in bomo rasli.« Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Že večkrat ste dejali, da je limit po številu udeležencev maratona presežen, pa se vsako leto najde prostor za še več tekačev.
Drži, kritična masa je bila že zdavnaj dosežena. A prihaja tudi vse več tujcev, očitno jim je prireditev všeč.
Ali udeležba raste tudi zaradi podobe Ljubljane, ki je za turiste nedvomno bolj privlačna kot pred, denimo, desetimi leti?
Gotovo je nekaj na tem, nekaj pa tudi na popularizaciji teka. Tekaški trend po svetu sicer že malo zamira, ampak mi smo precej zadaj; še vedno rastemo in bomo rasli. Poglejte samo, kolikšno je zanimanje za tekaške šole in tekaške osebne trenerje. Kar je odlično, saj ljudje pridejo pripravljeni na naše prireditve in tako zmanjšajo možnost zdravstvenih zapletov.
Kaj bi izbrali, če ne bi bilo omejitev: 40.000 udeležencev ali rekord proge pod 2:05?
Prvo.
Zakaj?
Ker je to naš namen: čim več ljudi pripraviti k redni športni aktivnosti. Rekord je seveda zanimiv, tudi župan je rekel, da si močno želi, da bi Ljubljana imela svetovni rekord, ampak to zaradi konfiguracije proge in financ ni mogoče.
Bo letos padel rekord proge?
Bo, obetam si čas okoli 2:07 (trenutno je rekord 2;08:21, op. a.). Napad na rekord je napovedal tudi lanski nesojeni zmagovalec Kenijec Levi Omar Matebo, ki bi rekordno znamko postavil že lani, če ne bi skrenil s proge.
Kot Ljubljančan radi zavijete na Rožnik. Ste zadovoljni z možnostmi rekreacije v Ljubljani? Ne mislim le na prireditve, temveč tudi na vsakodnevno »športanje«.
Vsekakor. V Ljubljani so se poleg Celja prvi v Sloveniji začeli intenzivno ukvarjati z rekreacijo. Ta je bila na začetku sedemdesetih v okviru delovnih organizacij na profesionalni ravni in se je zelo razbohotila.
Kaj pa danes, se vam zdi, da teče staro in mlado?
Da, ampak Ljubljana je izrazito tekaška. Ima dobre možnosti – veliko zelenih površin, Rožnik, Pot spominov in tovarištva ...
Kaj človeka spodbudi k teku?
Verjetno način življenja. Vse bolj smo zasedeni s službenimi obveznostmi, pri teku pa lahko kjerkoli in kadarkoli z malo vloženega denarja in malo opreme lahko naredimo vse.
Na račun teka morda zadnje čase trpijo ekipni športi. Je to izraz naše družbe, usmerjene v individualnost?
Res je. Včasih je bil zelo razvit tako imenovani delavski šport: nogomet, košarka, tudi rokomet, ki je tako rekoč izumrl kot oblika rekreacije. A to so bile »fabriške« ekipe, podjetja so izrazito podpirala šport. Danes tega ni, vse je individualno, skupaj spraviti ekipo pa je zelo težko. Tudi lige, ki jih še organizirajo, so slabo obiskane.
Imate poleg športa čas za druge konjičke?
Šport je edini.
Bo tako ostalo?
Počasi se bo treba umakniti in začeti ustvarjati še kaj drugega.
Boste vztrajali do »desetke« – napovedali ste, da jo boste odtekli skupaj z Zoranom Jankovićem?
Seveda, to bo leta 2019. Prihodnje leto še imava mandat – ne vem, ali bo on nato ostal župan ali bo šel na višji nivo. Obljubila sva, da ko končava z Ljubljano, odtečeva deset kilometrov na maratonu.
***
Pokukajte v digitalni potek vseh tras Ljubljanskega maratona (10 km, 21 km in 42 km), kjer smo označili okrepčevalne postaje, zapore, prehode in prevoze cest, lokacije vmesnih merjenj časa in lokacije spodbujevalnih orkestrov.
