Tiskane izdaje
Ljubljana – Upravni odbor Slovenskega društva hospic je sredi aprila sklenil, da je edina slovenska hiša hospica v zapiranju, razlog pa je popoln finančni zlom ter iztrošenost prostovoljcev in zaposlenih zaradi razmer, v katerih so se znašli, je povedala predsednica društva Renata J. Roban.
Trenutno je v hospicu še edina bolnica, za katero iščejo možnost premestitve. Prostovoljci in zaposleni so včeraj pozvali pristojne v državi, naj vendarle omogočijo sistemsko rešitev za financiranje hiše hospica. Kot je povedala Renata J. Roban, ki je predsednica društva postala decembra lani, so se nedavno dogovarjali z ministrstvom za zdravje (MZ), ki jim je nazadnje ponudilo 20 evrov na posteljo na dan, potrebovali pa bi od 50 do 60 evrov. Tako hiša vsak mesec ustvari 45 tisočakov izgube. Toda 500 tisoč evrov, kolikor bi potrebovali za njeno delovanje, ne bi smel biti prevelik zalogaj za državo, meni Robanova. Podobne hiše po svetu v 30- do 70-odstotnem deležu financira država.
Ponujene možnosti niso ustrezale standardom
V preteklosti ponujene možnosti niso bile v skladu s standardi delovanja hospica. Pri tem je Robanova poudarila, da celostna oskrba v hospicu poleg blaženja bolečin in nege zajema tudi vso psihično in socialno oskrbo ter pomoč svojcem. Sredstva bi lahko prejemali iz obveznega zdravstvenega zavarovanja prek sežanske bolnišnice; čeprav je bilo hospicu z aneksom k splošnemu dogovoru za leto 2010 dodeljenih 513 tisoč evrov, ki naj bi jih dobili prek te bolnišnice, niso našli skupnega dogovora, saj bi tako hospic postal zgolj negovalna bolnišnica, sežanska bolnišnica pa je ta denar porabila za druge namene. Pri koncesiji, ki jo je razpisalo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), bi ponujeni pogoji prav tako pripeljali do zaprtja hospica.
Rešitve na dlani
Po besedah primarija Deana Klančiča, ki je že od začetka zdravnik v hiši, so bile ponujene rešitve in koncesija birokratski odgovor, da se nečesa ne naredi. Pravi, da so rešitve na dlani, pristojni morajo samo prevzeti odgovornost za njihovo uresničitev, pri čemer je omenil diskrecijsko pravico za ureditev statusa hospica, ki jo ima minister. Opozarja, da več kot polovica ljudi umre drugje, ne doma, in to v razmerah, ki niso vredne človeka in življenja. Znanje hospica bi bilo treba vključiti v osnovno zdravstveno varstvo in pri ustvarjanju novih virov najprej uporabiti tiste, ki jih že imamo.
Nevrolog Janez Zidar z Inštituta za klinično nevrofiziologijo je dejal, da je jezen, zaprtje hospica pa se mu zdi škandal. Njegovi bolniki so v povprečju stari 60 let, najmlajši tudi 30, bolezen jim hromi vse mišice, ne morejo dihati, požirati, sporazumevajo se lahko samo z očmi, uporabljati morajo aparate in druge naprave, da se lahko izkašljajo. Potrebujejo 24-urno oskrbo širše družine. Nekateri so invalidsko upokojeni in prejemajo 350 evrov pokojnine. Če zbolijo mlajši, so njihovi edini skrbniki starši, stari 85 let. Zaradi prezahtevne oskrbe jih ne sprejmejo v domove za starejše in tudi ne na oddelke paliativne oskrbe.
Diplomirana medicinska sestra Tatjana Horvat, koordinatorka za hospic oskrbo na domu, se je spomnila decembra 2010, ko je v hišo prišla prva gospa. V društvu se sicer zavzemajo, da bi ljudje ostali čim dlje v domačem okolju, vendar so včasih stiske prehude in svojci preveč izčrpani. Nekateri umirajo mladi, nimajo denarja ali socialne mreže, ki bi jim pomagala, ali pa so svojci zaposleni. Odgovarjajo na številne telefonske klice ljudi, ki potrebujejo pomoč. V imenu vseh teh poziva odgovorne, naj pokažejo kulturo te države.
Prostovoljec Matevž Pavčnik, ki v hišo prihaja s psičko, zlato prinašalko, je povedal, da te nasmeh, ki ga vidiš v očeh umirajočega, spremlja vse življenje. Zaprtje hiše hospica pa se mu zdi tolikšna tragedija, kot bi ukinili slovenski jezik.
Po zatrjevanju vodje mestnega oddelka za zdravje in socialno varnost Tilke Klančar si prizadevajo, da bi hiša hospica živela in bila ustrezno financirana, že od takrat, ko jo je občina zgradila. Še vedno upajo, da ne bo zaprla vrat, za kar se je večkrat osebno zavzel tudi župan. Po njenem mnenju bi bilo treba pri iskanju načina financiranja bolj poudariti, da gre za nov program, kakšnega v Sloveniji še ni. Zavrnila pa je nekatera ugibanja, da bi morda kdo želel hišo namenoma zapreti, zaradi elitne lokacije, ker je bila namensko zgrajena za potrebe hospica.
Na ministrstvu za socialne zadeve obžalujejo zaprtje
Na MDDSZ obžalujejo, da bo prišlo do zaprtja hospica. Kot pravijo, so celostno oskrbo v hiši hospica v preteklih dveh letih financirali v okviru javnega razpisa za programe socialnega varstva, in sicer predlanskim z 28.581 evri, od tega je šlo za stroške dela 23.818 evrov, lani pa z 42.476 evri, namenjenimi za delo strokovne delavke in laične delavke ter za posredne stroške. Letos hiše ne sofinancirajo, ker tam niso pridobili verifikacijske listine socialne zbornice, kar je eden od pogojev za sofinanciranje, zato se s programom Hiša hospic niso prijavili na razpis. Poudarjajo še, da druge programe spremljanja umirajočih, ki jih izvaja društvo, sofinancirajo že od leta 2000. Letos se je začelo štiriletno obdobje sofinanciranja programa spremljanja umirajočih, to leto bo društvo prejelo 158 tisočakov, in sicer za stroške strokovne vodje programa in petih strokovnih delavcev ter posredne stroške. Na MZ pa pravijo, da načrtujejo razvoj mreže v okviru državnega programa paliativne oskrbe, ki je bil sicer sprejet že pred petimi leti.
V kratkem sestanek pri ministrici za zdravje
Iz urada predsednika republike so sporočili, da je Borut Pahor, med drugim častni pokrovitelj dogodkov ob 20. obletnici Slovenskega društva hospic, pri ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc posredoval, da v nekaj dneh sedejo za skupno mizo. Poslanci NSi pa so na predsednika parlamentarnega odbora za zdravstvo naslovili zahtevo za sklic nujne seje, na kateri bi poskušali najti način, da se hiši hospica zagotovi trajno in sistemsko financiranje. K sistemski ureditvi paliativne oskrbe je ministrstvo za zdravje včeraj pozvala tudi varuhinja človekovih pravic.
