Ko je najtežja stvar odločiti se, kam zvečer

Ljubljana – »Pa saj to je že prav kičasto,« je opazko o Ljubljani takole mimogrede navrgel italijanski turist Giorgio. In res je, zdi se, da prestolnica prav vsak poletni večer vrvi od dogajanja, kičastih razgledov in pogledov ter različnih glasbenih spremljav. Tako zelo drugače kot včasih, recimo pred desetimi leti , ko je bila pravo mesto duhov.

Nekaj posebnega Ljubljana nosi v sebi, ko pride čas poletnih večerov, vsekakor. Ne zgolj na tisoče turistov, ki brbotajo vsak v svojem jeziku ob Prešernovem spomeniku ali med fotografiranjem na Zmajskem mostu. Tudi za domačine, tu rojene, tu vzgojene, dobi mesto poseben pridih. Z vonjem po glasbi, dogajanjih, šebesi in dobrem vinu.

Odpravili smo se torej na zgodnje večerni sprehod po Ljubljani. Zmenek na Prešernovem trgu in pot pod noge čez Staro Ljubljano. Že na začetku pohajkovanja se od kavarne Tromostovje slišijo zvoki koncerta v živo. Mimo odra v počasnem posnetku drvijo kolesarji, se gnetejo turisti, pomešani z Ljubljančani, ki pred seboj večinoma vidijo le svoj cilj. Klepeti gostov se izgubljajo v zvokih glasbe in nasprotno . Proti magistratu torej, čez Tromostovje , kjer na klopcah posedajo utrujene postave, skoraj zagotovo, tujih gostov. Ljubljančani, tako se zdi, le redko prislonimo zadnjico tja, morda v nas vseeno še vedno tli spomin na čase, ko so čez Tromostovje še drveli avtomobili in zelenci mestnega potniškega prometa, da se nam zato zdi, da lahko še dandanes prihitijo po Wolfovi ulici in nas s hupanjem nesramno vržejo iz razmišljanja. Kakorkoli že, gremo dalje.

Levo na Mestni trg, desno na Stari trg

Po Stritarjevi ulici strašno počasi postopajo turisti in fotografirajo vse, kar vidijo pred seboj, pred mestno hišo pa pogled ujame skupino tistih z Japonske, ki foto spomine lovijo na njenem stopnišču. V lokalih, na poti do Tranče, se v »na zdravje« dvigujejo kozarci rdečega vina in slovenskega piva, za lično opremljenimi mizami restavracij, pa lačne oči opazujejo mimoidoče in čakajo večerjo. Mestni trg ima neko svoje življenje, a še vedno se zdi, da se ne dogaja prav veliko. No, razen gastronomskega užitkarjenja obiskovalcev v njegovem nedrju, kar pa tudi ni slabo, nikakor. Ker sprehod poteka pred začetkom dogajanj pred Škucem, nas tudi tam pričaka tišina, a to, bodimo ažurni, v tem tednu že ne velja več. Danes bo tam, na primer, potekala ustvarjalna delavnica, na kateri bodo pokazali, kako ustvariti pohištvo iz recikliranega kartona, v petek zvečer pa bo menda jazzovski koncert skupine Balžalorsky/Drašler 3o, odprtje razstave in še modna revija študentov naravoslovnotehniške fakultete.

No, ob vznožju Gornjega trga, takole potihoma , vseeno pričakujemo kakšen decibel glasbe, slišali smo namreč, da se v zadnjem času tam kar dogaja. A smo očitno to dogajanje zamudili. Je pa res, da se naš obisk ni zgodil v petek zvečer, ko se ob tlakovano ulico odbija glasba slovenskih in tujih skupin, ki na Gornjem trgu nastopajo v sklopu jazzovskih večerov. Ti bodo trajali vse do 24. avgusta. Treba je še povedati, da bo prav tam v soboto potekal tudi ARTish, ustvarjalni festival s prodajno razstavo avtorskih del več kot 50 slovenskih ustvarjalcev.

Po spomine, po mladost čez Šuštarski most

Obrat za 180 stopinj, mimo lokala Pri zelenem zajcu, kjer so vidni ostanki ravno zaključenega koncerta, pa čez Šentjakobski most po Bregu do Šuštarskega mostu. Tam pozornost sprehajalcev s svojo glasbo krade saksofonist, pod njegovimi nogami pa njihove novce v svoje zavetje lovi zlata vrečka. Pozibavanje in nasmehi na obrazih so tu, Šuštarski most živi. Čez Novi trg mimo lokala LP, od koder prihaja ljubka glasba, gor po klancu na levi strani s pogledom okrog Nuka , do Križank, ki tisti večer gostijo Bejart Ballet, po Vegovi dol do Gosposke ulice, kjer nas pričaka Bikofe. Ljubljanska didžeja Zhe in Nah Zim tam z gramofonskih plošč v mestni zrak pošiljata vibracije reggaeja, obiskovalci pa v rokah držijo vsak svojo steklenico ali kozarec česa drugačno rujnega. Čez Kongresni trg mimo paviljona, ki sicer živi ob sredah zvečer, mimo Platane, kjer se sreča nekaj ljubljanskih legendarnih obrazov, do Slovenske ceste, mimo Opere vse do letnega vrta Jazz kluba Gajo. Ob našem obisku so igrali Artbeatersi, o dogodku pa se je šušljajo že nekaj časa. Nabito poln vrt da tudi vedeti, da je bilo šušljanje upravičeno, močno je dišalo po jazzu.

To je le utrinek, majhen košček vsega, kar se v Ljubljani dogaja in se bo dogajalo vse poletje. Jutri se tako na Ljubljanskem gradu začenja letni kino pod zvezdami, manjši lokali, tisti skriti in takšni, manj skriti, vsaj enkrat na teden prirejajo večere z didžeji, prihajata Trnfest in Mini poletje – mednarodni lutkarski festival, še do konca meseca pa v svoje zavetje vabi tudi letni vrt Gala hale. Vse, kar mora človek storiti je, da se odloči, kam bo šel zvečer. In to je tisti najtežji del.