Tiskane izdaje
»Nauči se osnovnih pravil (Learn basic rules),« pravi eden od napisov, ki jih je z vpadljivo rožnato barvo nekdo pred kratkim popršil čez grafite na zidovih ob nekdanjem zaporu na Metelkovi. »To je nespoštovanje avtorjev in nenapisanih pravil grafitarske subkulture,« je jasen Rex iz grafitarske skupine Zek Crew. Grafitarska bitka?
Ne ravno. Čeprav so bile med grafitarji vedno bitke, rožnat napis ni primer prave grafitarske bitke, ampak le odziv nezadovoljnih posameznikov, Rexa dopolni Zuias iz skupine 1107.
Obe danes še vedno osrednji grafitarski skupini v Ljubljani, čeprav pršijo manj, kot so nekoč, sta nastali v začetku leta 2000. Takrat je grafitarska scena druge generacije zares zaživela, pove Rex, ki se navdušeno spominja prvega večjega grafitarskega srečanja na Metelkovi. Tam so gostje iz takrat bolj razvite grafitarske scene v Zagrebu in druga znana imena grafitarske subkulture s svojim znanjem navdušili mlade, ki so se v manjših skupinah začeli družiti in skupaj ustvarjati.
Fantje iz Šiške so ustanovili klan 1107, ki je najprej deloval kot hip hop skupina, nato pa sta jih – podobno kot Zek Crew – povezala še veselje do ustvarjanja grafitov ter eksperimentiranja z barvami, stilom in motivi. Danes, ko niso več srednješolci, ne ustvarjajo tako pogosto, saj se vsak posveča svojemu delu, ki je pri večini članov povezano z dizajnom, grafiko, arhitekturo oziroma umetnostjo. A ne pri vseh. »Grafitarji so vsi: od ginekologa, zobozdravnika, odvetnika do lopova,« razkrije Zuias.
Nenapisana pravila grafitarske subkulture
Člani Zek Crew in 1107 so v dobrih odnosih, tudi sicer se po njihovih besedah grafitarji v Ljubljani in drugod po Sloveniji dobro razumejo. Verjetno tudi zato, ker večina spoštuje nenapisana pravila grafitarske subkulture. »Na ilegalnih površinah nikoli ne 'pokrosaš' oziroma prerišeš grafita drugega avtorja,« je jasen Zuias. Sicer pa obstajajo pravila, kateri grafit se sme prerisati in kateri ne, pojasni Rex.
Vsak klan ima lahko še svoja pravila, člani 1107, denimo, nikoli niso grafitirali po na novo prebeljenih fasadah ali po spomenikih in stavbah posebnega kulturnega pomena.
V Ljubljani so se grafitarji pred šestimi leti z Mestno občino Ljubljana dogovorili za trinajst lokacij, kjer lahko grafitirajo. Tako Zek Crew kot 1107 danes ustvarjajo večinoma tam – največ na Metelkovi, v Rogu, podhodu pri Kinu Šiška in na Trnovem. Zuias pravi, da zato po eni strani niso več pravi grafitarji, saj grafit po njihovem definira prav nezakonitost. »Kadar tu in tam še naredim prepovedan grafit, ne grem na ulico samo počečkat steno, ampak premislim, zakaj to naredim in kako. Največkrat gre za detajle, ki jih ljudje sploh ne opazijo,« doda.
Čeprav se ljubljanski grafitarji strinjajo, da so legalne lokacije odlične za ustvarjanje in so predvsem priložnost za vajo in učenje mlajših grafitarjev, ne spregledajo dejstva, da so vse tovrstne lokacije postavljene na obrobje mesta. »Ne le grafiti, vsa marginalizirana ljubljanska scena je na njenem obrobju, saj mestne oblasti nočejo kvariti idealne podobe mesta,« je kritičen Rex, ki sicer vidi poseben izziv v zanemarjenih lokacijah. Pravi, da jih z grafiti »polepša«.
Komuniciraš,
Za Rexa je tag pomemben, vendar lahko grafitar deluje tudi brez njega. Uporablja lahko specifičen slog, logotip ali posebne detajle, s katerimi si ustvari svojo znamko. A njen lastnik je še vedno anonimen. »Večkrat ko se tvoj tag pojavi na nedovoljenih lokacijah, bolj te cenijo v grafitarski subkulturi. Prepovedane stvari so najslajše,« se nasmehne Rex.
Boris je naprej na zid naredil obris grafita, ki sta ga kasneje z Zuiasom skupaj dokončala. Foto: Voranc Vogel
Grafit, street art ali mural?
Niso pa vse poslikave, ki jih zadnje čase vidimo po mestih, tudi grafiti, pojasni predstavnik mlajše street art scene Lo Milo, ki se nima za pravega grafitarja. »Delujem v glavnem v urbanem prostoru, v katerega poskušam umeščati svoje ideje. Pri tem se ne omejujem na medij, format, skico, ampak se odzovem na že nastavljene pogoje.« V mestu se tako združujejo grafiti, ulična umetnost in murali, med katerimi je vedno težje potegniti jasno ločnico.
Sredstvo komunikacije, kakršno je grafit, se vedno pogosteje uporablja tudi v oglaševanju, saj želijo oglaševalci na ta način pritegniti čim več potrošnikov, tudi mladih. Člani obeh grafitarskih skupin ne vidijo problema uporabe grafitov v komercialne namene, saj to počnejo tudi sami. »Vse oglaševalske agencije pravzaprav uporabljajo grafitarsko strategijo: kam postaviti pano, katere informacije izpostaviti, kakšen font uporabiti, kako vključiti ulično umetnost,« pojasni Boris iz 1107.
Komercializacija bo po njegovem mnenju pripeljala do tega, da bodo grafiti postali mainstream. »Mogoče je to korak k temu, da bodo ljudje oziroma družba začeli sprejemati grafite.« Estetske grafite oziroma ilustracije po opažanju sogovornikov ljudje že danes bolj sprejemajo, saj jih tudi lažje razumejo. Toda hkrati je verjetno eden od vidikov, ki posameznike pritegne h grafitiranju, prav to, da sporočila ne more prebrati vsak.
