Likanje, pranje in previjanje za nov začetek

Ljubljana – Ljubljansko ogledalo se zaveda težkih časov, v katerih smo se znašli, zato smo se tokrat podali v nekoliko bolj resne vode. V Gostilni dela smo se udeležili predstavitve projekta SIPA, ki omogoča zaposlitev ranljivim skupinam brezposelnih žensk in hkrati lajša življenje uporabnikom storitev.

Projekt SIPA – Sistem pomoči na domu ima socialno noto na obeh straneh. Ponujajo pomoč v gospodinjstvih z majhnimi otroki, starostniki in invalidnimi osebami, hkrati pa so ustvarili nova delovna mesta za težje zaposljive ženske.

Po stečaju gradbenega podjetja SCT je bila Vesna Lončar devet mesecev prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Po 35 letih delovne dobe je ostala brez dela. »Poslala sem ne vem koliko prošenj, pa nič. Veste, težko je. Nisem več mlada,« se spominja. Prijavila se je na prosto delovno mesto pri projektu SIPA, kjer je zdaj zaposlena skoraj leto dni. Pomaga pri desetih družinah. »Moje delo ni samo čiščenje, ampak tudi perem, likam in otroke odpeljem v vrtec. Pozimi sem kdaj delala tudi zvečer, ker je bila mama sama doma z otrokoma. Pa je ona previla enega, jaz pa drugega,« pove. »Kdaj se zgodi, da bi me dve družini radi naenkrat, ampak zato imamo telefone, da vse uredimo.«

Trema je hitro izginila

Poleg Lončarjeve je pri projektu SIPA zaposlenih še petnajst izvajalk pomoči na domu. Po besedah strokovne sodelavke Ane Lenič gre za strokovno usposobljene izvajalke. Vsak teden imajo skupna srečanja, na katerih se pogovarjajo o problematiki na terenu. »Na začetku smo imeli nekaj treme pri delu s starostniki, a je ta hitro izginila. Uporabniki nam sporočajo, da so jim naše izvajalke polepšale življenje,« pravi Leničeva. Izvajalci projekta si zdaj prizadevajo, da bi bil program usposabljanja priznan kot nacionalna poklicna kvalifikacija, da bodo njihove izvajalke v prihodnosti lahko nadaljevale kot samostojne podjetnice ali na katerem od zavodov.

Vesna Lončar je, kot pravi, zadovoljna. Pomagali so ji najti delo, v katerem tudi uživa. »Od nekdaj sem si želela delati z majhnimi otroki.« Kako pa je videti njen delovni ponedeljek? »Začnem ob 7.15. Takrat sem že pri stranki. Otroka previjem in preoblečem. Eden od staršev je navadno vedno doma in ga potem odpelje v vrtec, včasih ga tudi sama. Nato se začne pospravljanje, pranje, likanje. Tako je vsak dan. Ko pa stranka želi, da se pospravi bolj temeljito, to tudi naredim. Zavedam se, da moram končati delo, ki ga začnem. Če mi ne uspe, to stranki sporočim in ji hkrati razložim, zakaj mi ni uspelo.«

Subvencija še kako pomembna

Po besedah Karla Destovnika, vodje projekta SIPA, ki je socialno podjetje in ga sofinancira evropski socialni sklad, je osnovni cilj usposabljanje in zaposlitev ranljivih skupin brezposelnih žensk, ki so ali prve iskalke zaposlitve ali brez izobrazbe. Hkrati si prizadevajo, da ne bi ponujali zgolj pomoči na domu v ožjem pomenu besede. Radi bi zagotavljali celostno storitev, torej vse, kar družina ali posameznik potrebuje. Med letoma 2004 in 2006 so pomagali zlasti družinam z majhnimi otroki, pozneje so sistem pomoči razširili še na starostnike in invalidne osebe. Danes imajo že približno sto uporabnikov v Ljubljani in Celju.

Projekt bi se moral zaključiti letos, a bo vsaj za eno leto podaljšan. Kot je zagotovila predstavnica ministrstva za delo, družino in enake možnosti Nika Juvan, bo denar za tovrstne projekte tudi v prihodnji finančni perspektivi. »Smo na pravi poti, da tak projekt postane trajnostni model. Morda še ne danes, ampak kmalu,« je prepričana Juvanova.

Destovnik upa, da jim bo še pred koncem projekta uspelo razširiti mrežo storitev in uporabnikov. »Želimo si, da bi postavili model, ki bi bil samovzdržen. Res pa je, da razmere v Sloveniji trenutno niso ravne prave,« meni Destovnik. Tudi koordinatorica projekta Anita Pesek poudarja, da je za zdaj evropski denar za projekt še kako pomemben. »Ura celostne pomoči na domu pri nas stane od pet do sedem evrov, s čimer smo konkurenčni cenam na črnem trgu. Brez subvencije pa ne vem, kako bi bilo.«