Tiskane izdaje
Ljubljana – Stoji tako rekoč za Tromostovjem, jasno jo vidimo, tudi otipamo, a je vseeno predaleč. In kaj Ljubljančani sploh vemo o njej? Nekaj malega gotovo, zgodovinar in kustos Tomaž Lazar – seveda ne edini – pa precej več. O srednjeveški Ljubljani namreč.
Francoski pisatelj Andre Mouirs nas je opomnil, da je srednji vek zakrivil dva najbolj pogubna izuma: smodnik in romantično ljubezen. Kaj pa po drugi plati?
Oznaka »srednji vek« je seveda rezultat »novega veka« in humanističnih mislecev, ki so ga označevali kot obdobje zatona, na sebe pa kot dediče antike gledali zviška. Negativen pečat mu poskušamo odvzeti šele v zadnjem času. Mi smo dediči srednjega veka, morda še bolj kot humanizma in antike.
Smodnik je v zgodovini epohalna iznajdba. No, postal je, ko so v Evropi prepoznali njegov potencial v vojskovanju. Kitajci so ga uporabljali že prej, vendar jim je bil ljubši v ognjemetih. Pa pozitivna plat? V ospredje bi postavil ravno viteški kodeks, ki je tema naše razstave Vitez, dama in zmaj v Narodnem muzeju.
So se občutka časti, poštenosti, se pravi etične drže nalezli tudi meščani?
Seveda.
Brez predsodkov?
Da, ker ne gre samo za etični kodeks, ampak za bonton. V novem veku so bili meščani že ekonomsko močnejši, počutili so se večvredne, videli pa so, da se elite znajo obnašati, da imajo mrežo znancev po vsej Evropi ... In so si rekli: Vse to hočemo imeti. Kupovali so si viteške naslove in otroke vzgajali v plemiškem duhu.
Plemič ima pravico težko žalitev poravnati v dvoboju, meščani ne. Vsaj ne do novega veka. Do konca 1. svetovne vojne je bil dvoboj v Ljubljani, na travniku ob Savi, nekaj vsakdanjega za člane političnih elit, državnega zbora, ugledne ljudi, tudi pisatelje. Obračunavali so s sabljo, mečem, pištolo. Do prve krvi ali celo do smrti. Zakonsko so bili že dolgo prepovedani, a je obstajal tihi dogovor, po katerem je dvobojevanje veljalo za pomembno stvar časti.
Kdo je danes po vaše svetel zgled? Pravi vitez? Poleg Berlusconija.
Specialne enote slovenske vojske ali policije so že vrhunski bojevniki: zavezani so k vojskovanju in upoštevajo poseben kodeks časti. Nekoliko v šali - srednjeveški ideal po moje še najbolj uteleša Putin. Cesar Maksimilijan I. je bil denimo lep, mlad, odličen bojevnik in še pomemben diplomat. Vladarji so se včasih na srečanjih tudi športno spopadli. Angleški in francoskih kralj sta se nekoč ruvala ob diplomatskih pogajanjih. Težko si predstavljam, da bi se danes tako spopadla francoski in slovenski predsednik. Srednjeveška mentaliteta je nam močno tuja.
Če bi se srečala sodoben in srednjeveški Ljubljančan, bi se samo postrani gledala?
Poglejva torej v Ljubljano: zadnja izkopavanja kažejo, da je bila verjetno poseljena že pred 10. stoletjem, saj obstajajo indici o daljšem razvoju obrti in trgovine. Niso obdelovali zemlje, morda so imeli vrtičke v okolici mesta, predvsem pa so opravljali svoj poklic. Mesto je privabljalo vse več ljudi, tudi s podeželskih gradov, saj je bilo zanimivo in razmeroma udobno. Ljubljana je postajala pisan klobčič in živahno vozlišče.
Kjer pa je bilo vse vsem na očeh. Da bi zaprli vrata za seboj …
Zasebnosti niti niso imeli. Ritem in obveznosti so narekovala tudi cehovska združenja. Delovnik ni bil osemurni, razvlekel se je na ves dan. V prostem času so pravzaprav lahko samo spali. Niso imeli možnosti toliko premišljevati, kaj si želijo. Srednjeveška mesta so bila majhna; med kratkim sprehodom so večino someščanov zaobjeli z enim pogledom. Skupnosti so bile zato bolj povezane.
Tudi bolj sproščene? Ko so se družili, so bili na sporedu pivo, igre in pripovedi o ugrabljenih deklicah in premaganih zmajih?
Kako so živeli, ni lahko ugotoviti. Malo je ohranjenih zapisov. Pisanja je bila vešča le elita: duhovniki, generali, politiki, vladarji, ne pa meščani. Poznali so legende o svetem Juriju, zgodbe o Arturju in Rolandu. Junaki so živeli z njimi, ustno izročilo je bilo njihov medij. Bi pa rekel, da je bila realnost razmeroma prozaična.
Zato je Ljubljana potrebovala svojega starogrškega junaka Jazona? Nekdo je najbrž moral premagati zmaja.
Plemiči in izobraženci so zgodbo o argonavtih potegnili iz naftalina. Nad antiko so bili navdušeni. Navsezadnje so se Ljubljančani vsak dan gibali med njenimi ruševinami, a si jih niso znali pojasniti. Po njihovem so jih ustvarili ajdi, velikani, ki so v davnih časih zidali velika mesta. Niso imeli občutka za zgodovino, temveč bolj za pravljice. Ampak za vogalom je bil že humanizem. Obdobju silnih težav, tudi zaradi turških vpadov, je sledila eksplozija znanja in bolj živega zanimanja za zgodovino.
Z več časa za družabne igre?
V 15. stoletju so bile strašno priljubljene karte, tudi igre za denar. Še posebej za plemiča, ki je bil darežljiv, imel veliko srce, denar mu ni pomenil veliko, meščan pa je bil po drugi strani skopuh in je denar dajal na kup.
V krčmah je potem morala marsikdaj močno zavreti kri.
Če ljudi ne zavezujeta etiketa ali bonton, hitro zaidejo v hazard, spore, pretepe. Ali po tedanjem dojemanju: na plemiškem dvoru so zmerni, v mestu in na vasi se zabavajo, preveč spijejo in se prenajejo.
Napetosti in nezadovoljstva pa niso imeli navade sproščati na ulicah. Kakšne vzvode so imeli, da bi si izboljšali svoj položaj?
Ha, način oblačenja. Plemič se je lahko oblekel ekstravagantno, že njegovo oblačilo je bilo statusni simbol. Pred hitrim vzponom meščanstva so se obvarovali s strogimi pravili, jasno je bilo, kaj smejo nositi pripadniki različnih slojev, kakšna naj bo frizura, kako se lišpajo. Meščani pa so pravila kršili na tisoč in en način. Tako so rušili družbeni sistem.
Ne čudi, da cerkev temu ni bila naklonjena. Če v tej ideološki shemi pade vloga plemstva, bo tudi njihova vprašljiva, saj meščani lahko začnejo razmišljati s svojo glavo in ni treba intelektualnega razvoja prepustiti cerkvi. Sčasoma tok svobodne misli ni več obvladljiv, kar pa spodbuja tudi revolucionarne ideje. V protestantizmu se že sprašujejo o cerkvenih dogmah, saj vidijo, da resničnost ni takšna, kot jo oblast opisuje. Od tod do meščanskih revolucij ni več daleč.
Niso pa imeli instituta javnega shoda? Pravice so si lahko zgolj kupili?
V srednjem veku bi oblast to razumela kot upor, upore pa se s silo zatre. Krščanstvo narekuje, kako ljudje mislijo in živijo, oblast je od Boga dana. Je še kaj hujšega kot upiranje božjemu redu? Da se izogneš izobčenju, seveda paziš, kaj v javnosti govoriš.
