Ljubljanapolis: Včasih se je treba prepustiti toku

Ljubljanapolis: Tom Norman O človeški naravi in mestu, ki mu je omogočilo postati to, kar je.
Objavljeno
27. februar 2018 10.05
Tom Norman,Ljubljana Slovenija 19.02.2018 [Portreti]
Tina Lešničar
Tina Lešničar

»Živijo, jaz sem Tom, v Ljubljani sem že tri leta in gojim pristno radovednost do človeške narave, zato sem začel organizirati pogovore v Ziferblatu. Zdaj pa mi prosim še vi povejte nekaj stavkov o sebi.« Tak je ponavadi uvod v pogovorne večere v dnevni sobi lokala, kjer se srečanja med popolnimi neznanci praviloma razvijejo v skoraj terapevtske seanse. Šestindvajsetletnemu Angležu je uspelo postaviti na noge nekakšno javno tribuno, forum, kjer lahko mladi sproščeno delijo svoje misli in prepričanja.

Torej, Tom, povejte nam kaj več o sebi ...

Prihajam iz majhnega mesta v okrožju Essex. Od nekdaj me je zanimalo vse. V šoli sem bil dober pri čisto vseh predmetih, zato se nisem mogel odločiti, kaj bi študiral. Začel sem delati v bančništvu in si na vse načine prizadeval, da bi postal uspešen, da bi sam sebi dokazal, da sem v nečem zares dober. Vendar me to ni osrečilo. Dal sem odpoved in se odpravil na potovanje po Evropi. Zanimalo me je, ali lahko v dveh mesecih Evropo prepotujem z manj kot tisoč funti. Takrat sem tudi prvič obiskal Slovenijo. Ko sem se vrnil domov, sem napisal knjigo o svojih dogodivščinah. Izdal sem jo v samozaložbi, a prodal le dvesto izvodov. Ni bil ravno uspeh, kot sem si ga zamišljal.

In potem se vam je kot pojem uspeha prikazala Slovenija?

Spomnim se odločilnega trenutka. Ležal sem v sobi, v hiši svojih staršev, zagrenjen, brez službe in s tesnobnim občutkom, da moram nekaj narediti. Takrat se mi je v mislih prikazala slika Slovenije. V tednu, ko sem jo obiskal, sem jo ravno toliko spoznal, da se mi je prikupila, in sklenil sem, da se preselim v Ljubljano.

Je tujcu z Ljubljančani lahko navezati stik?

Ljubljančani se mi zdijo zelo topli ljudje. Dobil sem občutek, da jih iskreno zanima, kar jim imam povedati, kaj počnem, prisluhnejo mi. In jaz prisluhnem njim. Mesto ima neko toplino, čeravno je vi, ki ste tukaj rojeni, najbrž ne občutite tako močno. Zame je Ljubljana mesto, kjer sem duhovno zrasel, spoznal veliko ljudi in z njimi stkal pristne odnose.

Vas majhnost mesta ne ovira?

Tujci se ponavadi v Ljubljano zaljubijo na prvi pogled. V njeno majhnost, prisrčnost, domačnost, preprostost. Spomnim se, ko so prišli na obisk moji starši. Sprehajali smo se po mestu in pozdravil sem skoraj vsakega drugega človeka. Blazno fino se mi je zdelo, starši pa so bili začudeni, koliko ljudi poznam. Pridejo pa dnevi, ko bi bil rad sam. Če ti ni do srečevanja, v Ljubljani ne moreš na ulico. V Ljubljani ne moreš biti anonimen. Če hočem biti sam, stopim na teraso stanovanja, ki si ga na Gregorčičevi delim še s tremi cimri. Z nje je prelep pogled na grad.

Kaj mislite s tem, da vam je naše mesto omogočilo, da ste to, kar ste?

Ljubljana me je spremenila. V zadnjih treh letih tukaj sem duhovno zrasel. Začutil sem samega sebe. V Ljubljani se je prvič zgodilo, da sem prevzel vajeti življenja v svoje roke.

Kako je nastal projekt How to be human (Kako biti človek)?

Odločil sem se, da bom prosti čas preživljal smiselno, zato vsak dan spijem kavo z neznancem in prisluhnem njegovi zgodbi. Zanima me, kako se ljudje spopadajo z življenjem, kaj jih osrečuje, veseli, s čim se bojujejo. Zgodbe nato zapišem in objavim na spletni platformi. Ideja je, da jih bom izdal v knjižni obliki. Opremljene bodo z mojimi opažanji in morda filozofskimi uvidi. Želim si, da bi bralec, ko bo zgodbo prebral, rekel: »Da, točno tako je!« Spoznal sem namreč, da čeprav smo si različni, nas družijo čudovite podobnosti.

Katere recimo?

Vsi se sprašujemo, kaj početi v življenju. Včasih je smisel življenja definirala religija, v času, ko ta izgublja prominenco v družbi, se marsikdo počuti izgubljenega. Srečal sem veliko ljudi, ki imajo neznansko zanimive zgodbe. Mislite, da je moja zgodba zanimiva? Poznam žensko, ki se je preselila v Afriko, ker ji je bilo na počitnicah tam tako všeč, zdaj je tam že 12 let.

Vaših debat se udeležujejo mlajši odrasli, stari od 20 do 30 let. Presenetljivo to niso neki čudaki, zafrustrirani osebki, ampak razmišljujoči, odprti mladi ljudje, ki se ne bojijo življenju pogledati v oči.

To so leta, ko se te poloti eksistencialna kriza. Ob koncu študija, med iskanjem prve službe, ob prvih resnih ljubezenskih zvezah. To je pravi čas za druženje in pogovor o vseh teh stvareh.

Katere teme obdelujete?

Doslej smo jih obdelali več kot 25. Strah, motivacija, ljubosumje, ljubezen, samsko življenje, anksioznost, odločitve ... Odločitve so zelo zanimiva tema. Vsi jih moramo v življenju sprejemati. Pogovarjali smo se torej o tem, kako težko je bilo sprejeti kakšno odločitev, kakšno je bilo ozadje, kaj vse je vplivalo na to. Tudi osamljenost je tema, s katero se vsi srečujemo. Zakaj se počutimo osamljene? Kaj lahko storimo, da se ne bi ...

Vaši pogovori delujejo kot nekakšne terapevtske seanse. Zanimivo je, da ste ljudi pripravili do tega, da se razgalijo pred popolnimi tujci.

Nad tem sem bil tudi sam presenečen. Tudi jaz imam občutek, kot bi bil na skupinski terapiji. Večkrat je tema pogovora nekaj, kar me osebno muči in o čemer razmišljam, potem pa se z neznanci o tem pogovorim. Čeprav smo danes prek družabnih omrežij vsi povezani, pogrešamo to, da nam kdo zares prisluhne. Prostor, v katerem lahko izraziš svoje mnenje in ti drugi prisluhne in upošteva, kar poveš, je dragocen. Želim si ustvariti okolje, v katerem se ljudje počutijo dovolj varne, da si dopustijo biti ranljivi, da spregovorijo sami ali le prisluhnejo drugemu. Pri tem pa nikomur ne vsiljujemo svojega mnenja.

Pomislite, kako uspešen bi bil projekt šele v metropoli, kjer je individualizem še bolj poudarjen.

Prihodnje leto si ga želim prenesti na Japonsko. Tamkajšnja družba je nedvomno bolj individualizirana, s tem pridejo na plano še druge teme in problemi, ki tarejo ljudi. Čeprav v resnici menim, da so stvari precej preproste. Truditi se moramo predvsem za to, da bi bili čim bolj zvesti samim sebi. To je včasih težko, ker družba, okolica in starši do nas gojijo neka pričakovanja, prav tako imamo pričakovanja do samih sebe. Če lahko to odmislimo in spoznamo, kdo v resnici smo, potem življenje postane preprosto. Mislim, da se je včasih treba samo prepustiti toku. Družba bi bila boljša, če bi vsak sledil svojemu toku, delal stvari, ki jih ima rad, in ne samo tistega, kar mu nalagajo obveznosti. Red, zakone in pravila smo ustvarili ljudje, lahko si jih torej prilagodimo.

Diši po anarhiji. Od česa pa živite?

Delam za ameriški startup Microwork, ki ga je ustanovil Škot, ki sem ga spoznal v Ziferblatu. Najlepše pri tem je, da lahko delam od doma, tako zaslužim za preživetje in pri tem nemoteno nadaljujem projekt How to be human. Za to gre, kajne?

Najbrž niso vsi take sreče kot vi ...

Mislim, da bi lahko bili. Morda sem naiven. Ampak če bi se nehali obremenjevati s tem, kakšno bi naše življenje moralo biti, in poskusili nekaj narediti iz čiste radovednosti, bi morda odkrili to srečo. Po mojih izkušnjah te togo načrtovanje ne pripelje nujno do želenega cilja.

Se vam ne zdi, da je to odvisno tudi od človekovega značaja, njegovega ozadja, statusa?

Prav imate. Sem mlad, samski, belski moški, gotovo je zame to, kar govorim, lažje kot komu drugemu. Zavedam se svoje sreče. Če nimate česa izgubiti, lahko samo dobite, ne?