Ljubljansko ogledalo: O Krčenju brez krča

Velika glava velikega neodvisnega ameriškega avtorja Alexandra Payna je s filmskega platna zrla dol v dvorano Kinodvora na publiko, ki si je ravnokar ogledala njegov najnovejši film Krčenje – Downsizing. Pogovor po skypu z njegovo podobo, projicirano na platno, je ustvaril posrečen učinek, kot bi skozi okno kukal nazaj v svet svojih pomanjšanih filmskih junakov.

Alexander Payne se v novem filmu namreč poigrava z idejo, kako bi bilo, če bi se lahko ljudje skrčili na dobrih 12 centimetrov. To sicer ne prav novo in revolucionarno zamisel vpelje kot alternativno rešitev za prenaseljenost in onesnaževanje planeta. V sedmem filmu avtorja, ki je posnel filme, kot so Stranpota, Gospod Schmidt, Potomci in Nebraska, znanstveniki, norveški kakopak, iznajdejo serum, ki skrči človeka – proces, ki se z manjšimi stranskimi učinki le pri ribah in nekaterih mehkužcih izkaže za uspešnega. Tako si prva pomanjšana skupnost na obali Norveške na 70 kvadratnih metrih ustvari samozadostno, trajnostno naravnano in ekološko ozaveščeno kolonijo, počasi pa prednosti pomanjšanega življenja odkrijejo tudi drugi prebivalci sveta, ki neizogibno drvi v propad. Pred okoljsko ozaveščenostjo pa za krčenje kmalu prevlada bolj sebičen motiv, reševanje samega sebe, saj se s telesnim pomanjšanjem premo sorazmerno zmanjšajo tudi življenjski stroški. Tako se 150 tisoč dolarjev v minimundusu pretopi v dobrih 12 milijonov. Da ne govorimo o tem, da človek s tranzicijo v paralelni svet dobi priložnost za nov začetek, kar k življenjski odločitvi premami tudi par srednjih let Paula in Audrey Safranek (Matt Damon in Kristen Wiig).

Material za teveserijo

Scenarij je ležal v predalu od leta 2005, saj sta si ga Payne in soscenarist Jim Taylor zamislila, ko sta končala Stranpota in si po hedonistični degustaciji življenja Paula Giamattija zaželela zaviti na bolj družbenopolitično satirično pot. Tako, ki bi bila po metaforiki bliže Paynovim prvim filmom Državljanka Ruth in Volitve. Ko so se njune mentalne domine postavile na pravo mesto, je nastal konglomerat zamisli, ki tlakujejo novo podobo utopičnega sveta. »Lahko bi posneli teveserijo, toliko idej sva imela. Morda se zato film zdi nekoliko shizofren, saj sva hotela vse zamisli stlačiti v dobri dve uri. Posledično smo imeli precej težav s financiranjem, morda z razlogom, saj film v času, odkar je doživel premiero, ni prav veliko zaslužil,« je slovenskim gledalcem iskreno zaupal Alexander Payne. Rekel je tudi, da mu je zmanjkalo idej za filme in z veseljem sprejema predloge, ter povprašal, ali ima kdo kakšno idejo, o čem naj posname naslednji film. Razen pobude za nadaljevanje Stranpoti mu publika ni prav dosti pomagala, bolj jo je zanimalo, zakaj je Safranekov uživaški sosed ravno Srb (v lik Dušana Mirkovića se je popolnoma prelevil vedno briljantni Christoph Waltz). »Poglejte, lik je predvideval ciničnega kontrabantarja in pomislil sem, zakaj ne bi bil Srb. Vas ta odgovor zadovolji? Če bi bil film cenejši, bi za to vlogo najel tudi srbskega igralca, a sem vodilne vloge moral razdeliti prvokategornikom, da bi privabil financerje,« se je skoraj opravičeval Payne.

Sproščeno kritični

Njegova odkritost in sproščenost – kasneje si je razvezal kravato, da bi mu bilo bolj udobno, in obrnil kamero, da smo lahko pozdravili njegovega nečaka, ki je ravno med intervjujem vstopil v stanovanje – je imela na publiko zanimiv učinek. Ta mu ni prizanašala z opazkami in kritikami. »Všeč mi je ideja o nenadnih konfliktih, ki se ustvarijo med malimi in velikimi ljudmi, toda potem se film prevesi v romantično življenje Matta Damona in izgubi moč,« je svojo analizo s Paynom delila urbana načrtovalka iz tujine in mu zastavila vprašanje, ki ga je nekoliko zmedlo. »Predvsem pa me zanima, zakaj ste Norvežane, ki so najprej revolucionarni znanstveniki, na koncu spremenili v gručo navadnih hipijev v neki sonaravni komuni.«

Nefizična navzočnost znanega režiserja je gledalce očitno razbremenila siceršnjega strahospoštovanja in pregovorne slovenske zadržanosti, da so z njim precej svobodno kramljali dobre pol ure. Virtualne stike z avtorji, kadar se ne morejo udeležiti premiere, v Kinodvoru gojijo že pet let in s to gesto, ki je navadno predvsem priboljšek filmskih festivalov, bogatijo svoj domišljeni repertoar na področju razvijanja občinstva, ki mu v slovenskem prostoru ni para.