Ljubljansko ogledalo: V Mačka in k Čadu meščani hodimo že od nekdaj

Ljubljana – V tednu, ki je za nami, se je v mestu zgodila kopica zabav. Rajalo se je na mestnih ulicah, v ljubljanskem klubovju, po lokalih in gostilnah. Toda ker je dobro, da tisto, kar se zgodi na najdaljšo noč v letu, ostane med prijatelji, se je Ogledalo podalo na pot po gostilnah. Pa ne tistih, ki jih meščani obiskujemo danes, ampak tistih, v katere so zahajali naši predniki.

Pred prvo svetovno vojno je bila v mestu zelo znana gostilniška točka kavarna in gostilna Tratnik, piše Damjan Ovsec v knjigi Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne. Stala je v današnji Trubarjevi ulici, tam so meščanski ugledneži lahko poslušali cigansko godbo. Stari ljubljanski meščani in politiki so se zbirali v gostilni Činkole na Poljanski cesti, literati in politiki pa so hodili tudi v gostilni Sokol in Kolovrat na Ciril-Metodovem trgu. V Kolovratu so se sicer zbirali penati iz vrst znanstvenikov in književnikov.

Kolovrat, Maček, Figovec

Penati so bili člani posebnega omizja pri Kolovratu. Med najstarejšimi so bili Alfred Šerko, ki je omizje tudi ustanovil, pa Joža Glonar, Ivan Prijatelj, Matej Šmalc, sčasoma so se jim pridružili še Oton Župančič, Franc Albrecht in Pavel Golia. Nekateri so tja zahajali vsak večer, sedeli so vsakič za isto mizo, kljub temu da so bili zaključena družba, pa so člani omizja lahko s seboj pripeljali tudi koga drugega.

Advokati in politiki so se zbirali Pri mačku ob Ljubljanici in Pri roži v Židovski ulici. Oba prostora za meščansko druženje obstajata še danes, obiskovalska mešanica pa je v današnjih časih bolj eklektična in raznolika.

Še nekaj je takšnih gostiln, ki družijo preteklost in sedanjost meščanskega vsakdanjika. K Figovcu so na primer zahajali znani Ljubljančani, v Šestico pa nižji sloji, kasneje obrtniki. Leta 1923 jo je kupil Aleš Zalaznik, nato je zgradil leseno verando in uredil restavracijo z vrtom. Tako je Šestica iz predmestne gostilne, ki je bila znana po tem, da se je tam popilo največ piva v mestu, nastala udobna meščanska restavracija, kamor so vedno bolj zahajali različni Ljubljančani.

K Mraku na rake

Že v času naših prednikov je bilo na voljo precej gostiln, izbira je bila zelo pestra. Tu je bil tako Friedl na Šelenburgovi, pa Zalaznik na Starem trgu, ki je slovel po izvrstnih klobasah, salamah in vinu. Najboljši sladoled si dobil pri Polajnarju, k Mraku pa so Ljubljančani hodili na rake.

Pri Košaku v Prešernovi ulici so se zbirali umetniki, Bobenček v Trubarjevi je bil znan po polenovki, dobra restavracija je bila tudi Slamič na Gosposvetski cesti, v gostilno Pri Lojzki na Cankarjevem nabrežju pa so radi zavili penati, ki so se prej zbirali pri Kolovratu. Tam so se mastili s kračami.

Čez Rožnik do Čada

Znamenite točke so bile tudi nekatere gostilne, ki so takrat spadale še v območje zunaj mesta, tako da so meščani tja odšli na krajši izlet. Priljubljen je bil Bellevue, prav tako Švicarija, kamor so se odpeljali navadno popoldne s kočijo ali pa so najeli fijakerje, ki so stali pred Slonom. Že kar daleč za nemobilnost tistega časa sta bili gostilni Čad in Ruski car, tja so se ljudje odpravili na izlet, ki je trajal vse popoldne.

Čad je bil znan po dobrem belem kruhu in odlični beli kavi, tako da so se meščani tja odpravljali zelo pogosto, eni peš, drugi s kočijo in kasneje z avtomobilom. Nekateri pa so se podali čez Rožnik, tako da je bila to svojevrstna družabna točka.

Ljubljančani so torej že od nekdaj ljubitelji gostiln. Lepo je videti, da veliko tistih, ki so dajale zavetje našim meščanskim prednikom, z enakim žarom to počne še danes. In nekatere stvari se, kot je Ogledalo v pregledih zgodovine ugotovilo že precejkrat, letom, obdobjem in razvoju navkljub, res nikoli ne spremenijo.