Med življenjem in smrtjo, med bogovi in ljudmi

Ljubljanapolis: Z umetniško vodjo Lutkovnega gledališča Ljubljana Ajdo Rooss o lutkah in njenih zgodbah.

tor, 05.09.2017, 13:30
Kaj je še dobro videti oziroma vedeti?

Ajda Rooss priporoča:

Predstavo:
Nekje drugje. Gre za predstavo o nesmiselnosti vojnih grozodejstev. Govori o deklici, ki se znajde v osrčju vojne. Skozi njene oči spremljamo spreminjajoče se mesto, polno grozot, nasilja, strahu, a tudi - upanja. V predstavi so v ospredju prostorske video projekcije in virtualno risanje. Igralka-animatorka na vrtečo se mizo s kredo riše svojo zgodbo.

Knjigo:
Kristan Novak: Črna mati zemla.

Film:
Wim Wenders: Sol zemlje.

Koncert:
Veselim se današnjega koncerta Benjamina Clementina v Kinu Šiška.

***
V rubriki Vprašalnik Ljubljanapolisa od leta 2004 (skoraj) vsak teden predstavljamo ljudi, ki živijo v Ljubljani, delajo in ustvarjajo tu, ali pa so z mestom kako drugače povezani.

Med lutkarjem in lutko se splete posebna vez, ki Ajdo Rooss navdihuje že od otroštva. Mama je bila igralka, oče pa lutkovni režiser, zato je bila njena lutkarska pot skoraj neizogibna. Nekoč si želi uprizoriti predstavo na Ljubljanici, saj tudi sicer pri snovanju programa vedno išče neklasične pristope – to sezono bo med drugim odrska luč uprta v gledalce.

Ste lutkarica, dramaturginja, igralka, režiserka, umetniška vodja. V kateri vlogi ste najraje?

Različne vloge se združujejo in povezujejo z različnimi obdobji mojega življenja. Trenutno me najbolj pooseblja vloga umetniške vodje Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer se spoprijemam s povsem drugačnimi umetniškimi izzivi kot prej. Odrsko izpostavljanje mi ni več blizu, svoj umetniški potencial in nemir zdaj izražam drugače. Za svoj umetniški izraz ne potrebujem več odrskih luči.

Pod njimi ste se znašli že v otroštvu.

Kot majhna deklica sem bila vpletena v celoten proces nastajanja predstave. Ko sem bila stara sedem let, je oče zbral nekaj otrok iz soseske in ustanovil lutkovno skupino. Bil je naš mentor in je skozi igro pretanjeno spodbujal našo radovednost, drznost, kreativnost.

Lutkar je tisti, ki oživi lutko in jo postavi v soj žarometov. Ste se kot lutkarica kdaj naveličali biti v senci lutk?

Nikoli, kajti med lutkarjem in lutko se splete posebna vez. Neubesedljiva magija se zgodi v trenutku, ko ji vdihneš življenje. Lutka je vedno nekje vmes: med življenjem in smrtjo, med svetim in profanim, med bogovi in ljudmi.

Lahko je skodelica, kuhinjska metlica, pravzaprav karkoli.

Lutka je lahko zgolj kocka, minimalistično abstraktna, a vseeno ponuja filozofsko poglobitev, lahko se kot tiha senca zariše nekje v prostoru. S seboj nosi različne zgodbe: lahko je skrivnostna, erotična, intimna, lahko se glasno kričeča osvobaja spon družbenega pritiska.


Ajdina lutkarska pot je bila skoraj neizogibna. Foto: Mavric Pivk/Delo

Pa vendar največkrat pomislimo na leseno lutko.

Prav ta nam najbolj približa stik s prvinskostjo. Les diha, tudi ko je mrtev. Lesene lutke so največkrat izdelane iz lipovega lesa, ker je mehak in ga je lahko rezljati. Vedno znova občudujem spretnost naših lutkovnih oblikovalcev, ko iz navadnega kosa lesa izoblikujejo lutko. Kar 180 ur je potrebnih, da bolj zahtevna lutka zaživi pred gledalci.

Na kaj mora biti lutkar poleg animacije lutke še pozoren?

Predvsem mora imeti dobre sposobnosti vživljanja v predmete – lutki mora dati življenje. Poleg tega mora biti pozoren na usklajenost gibov, biti mora dober pevec in igralec ter znati navezovati stik. Pomembna je tudi široka zaznava odzivnosti otroškega občinstva.

Stik z občinstvom je ključen element. Kako ga navežete?

Prav v letošnji sezoni je gledalec v ospredju. Vse večkrat so meje med odrom in gledalcem zabrisane, igralci zasedejo prostor med gledalci, ti pa postajajo aktiven del predstave. Gledalec ni zgolj pasivni opazovalec, ampak lahko v dogajanje poseže in ga celo spremeni. Med predstavo ustvarja vsebino in je tudi njen izvajalec. Občinstvo pozivamo k aktivnejšemu odnosu, v katerem se odpre prostor za rahločutnost, povezovanje, sodelovanje in refleksijo.

Katero lutkovno predstavo so za svojo vzeli Ljubljančani?

Mojstrovina Milana Klemenčiča Doktor Faust Ljubljano postavlja na evropski lutkovni zemljevid. Redke so prestolnice, ki imajo tako bogato lutkovno dediščino in kjer si lahko ogledaš predstavo iz leta 1938. Naš Faust je še vedno na repertoarju, in sicer ob nedeljah v Grajskem gledališču na Ljubljanskem gradu. Na ogled predstave prihajajo domačini in turisti, še posebej pa lutkovni poznavalci z vsega sveta.

Gledališče bo prihodnje leto praznovalo 70. obletnico delovanja. Kaj ob tem načrtujete?

Lutkovno pot, ki bo povezovala različne lokacije v Ljubljani, tako ali drugače povezane s tradicijo lutkovne umetnosti. Malokdo ve, da LGL na Krekovem trgu domuje šele od leta 1984. Vse do takrat ni imelo lastnih prostorov in je z zložljivim odrom gostovalo po ljubljanskih dvoranah.

Predstave pa uprizarjate tudi na bolj nekonvencionalnih gledaliških »odrih«.

Eden takšnih odrov v našem gledališču je Tunel. Zgrajen je bil leta 1959 za servisni pristop, ko so gradili predor pod Gradom. Prostor je vlažen, v njem je stalna temperatura 13 stopinj, v zraku je vonj po vlagi in zemlji. Ponavadi tam uprizarjamo predstave za odrasle, to sezono pa bomo prvič tudi predstavo, namenjeno otrokom. Zaviti v odeje bodo spremljali predstavo Nekje drugje, o deklici, ki se znajde v osrčju vojne.

Prijavi sovražni govor