Tiskane izdaje
Ljubljana – »Premislite o tem, da bi obravnavali uro, datum in temperaturo na TR3 kot kulturno dediščino,« so se na občino obrnili prebivalci, potem ko so rdeča svetila na stolpnici po 42 letih ugasnila. »Na te informacije smo se navadili in jih pogrešamo.« Toda v odgovor so dobili samo nekaj vrstic o razsipnosti in zastarelosti, ki so jih spisali v podjetju Ceeref, zdajšnjem lastniku nekdanje Iskrine stolpnice.
Natanko trideset let po osvoboditvi mesta je 9. maja 1975 na vrhu takratne Iskrine stolpnice prvič zasvetil svetlobni prikazovalnik. Pravzaprav so bili trije; eden je bil usmerjen proti Veselovi, drugi proti Erjavčevi ulici in še eden proti tedanjemu Trgu revolucije.
Vsak prikazovalnik, ki jih je izdelalo podjetje Movie display iz Torina, je meril po dolžini pet in pol metra ter tehtal 1450 kilogramov. Dan in noč so prikazovali stalni program. Ta je obsegal ime Iskra, trenutni čas in temperaturo v stopinjah Celzija. Hkrati so imeli tudi »dodatni praznični program ob 1. maju in drugih praznikih«. Tako je tudi Iskra po besedah Jožeta Martinuča prispevala »k praznični podobi mesta«.
Dolgočasno mesto
Po izobrazbi elektrotehnik se je Jože Martinuč v Iskri zaposlil leta 1976 in odtlej skrbel za vzdrževanje svetlobnih prikazovalnikov na njeni poslovni stolpnici v središču mesta. Kot je pojasnjeval za Dnevnik leta 1985, je čuvaj, čeprav je bila ura na stolpnici digitalna, vsako jutro ob sedmih uskladil čas z radijsko napovedjo.
Kdo si je zamislil te za Isko tako učinkovite reklame, ga je leta 1985 vprašal novinar Dnevnika Marjan Kralj, in Martinuč je dejal: »Pravili so mi ali pa sem bral v internem glasilu, da so v Iskri sklenili pred leti - glede na to, da je bila Ljubljana zelo dolgočasno mesto - postaviti na vrh stolpnice reklamni prikazovalnik, ki naj bi vsaj malo razgibal zunanjo podobo mesta, hkrati pa označeval domačim in tujim obiskovalcem, kje je Iskra. Po temeljiti razpravi so v Iskri tudi menili, da potrebuje Ljubljana še natančen prikaz časa in trenutne ure.«
560 stovatnih žarnic je imela prva ura na Iskrini stolpnici. Foto: Dokumentacija Dela
Po praznovanju štiridesete obletnice osvoboditve Ljubljane so prikazovalnik za dober mesec ugasnili. Po besedah Martinuča je namreč kljub »zglednemu vzdrževanju železno nosilno konstrukcijo močno načela korozija, kisli dež in škodljivi plini pa so pripomogli k nevarnosti, da bi poldrugo tono težke konstrukcije zgrmele v globino«. V Iskrinem Invest servisu so se leta 1985 odločili za obnovo.
»Načrtovali smo jo že lani, zato smo postopno izdelali novo aparaturo - centralno digitalno enoto. Skoraj vse smo naredili sami, uvožene so samo žarnice in nekatera integrirana vezja,« je tedaj še pravil Martinuč.
Prikazovalniki na stolpnici, ki jo je skupaj s trgom zarisal arhitekt Edvard Ravnikar, so bili obnovljeni tudi pozneje. Iz časopisnega gradiva, ki ga hranijo v Delovi dokumentacji, je razvidno, da so monterji decembra leta 1999, ko je bilo lastnik stolpnice TR3 podjetje LP Propria, priključevali tri nove svetleče ure, ki so jih prav tako kupili v Italiji.
Za odstranitev prejšnje ure, ki je imela 560 stovatnih žarnic, nakup, prevoz in namestitev nove so v podjetju plačali 17 milijonov takratnih tolarjev. Nov prikazovalnik časa in temperature so osvetljevale neonske luči, od prejšnjega pa je bil tudi »veliko lažji in cenejši, saj porabi manj električne energije, prav tako ne zahteva dragega vzdrževanja in nenehnega zamenjevanja žarnic«.
Sodobni slovenski kapitalizem
Ko so se pred dobrim mesecem dni in dvainštirideset let po tem, ko so s stolpnice prvič zasvetili podatki o času in temperaturi, prikazovalniki pokvarili, so iz podjetja Ceeref, ki je zadnjih deset let novi lastnik stolpnice, sporočili, da jih ne bodo popravljali. Kot so zapisali, so »tehnološko zastareli, rezervnih delov ni, energijsko so izjemno potratni«. Nadomestili bi jih, kot so še dodali, sicer lahko »s sodobnimi displayi«, a da se zaradi sodbe ljubljanskega sodišča o svetlobnem onesnaževanju okolja tega ne bodo lotili.
Da bi bilo smiselno, da se uro popravi, meni Sonja Ifko, profesorica na fakulteti za arhitekturo. »Je pomemben del stolpnice - celotnega kompleksa, predvsem pa dediščina časa, v katerem je nastala,« poudarja raziskovalka industrijske dediščine.
»Ob simbolnem pomenu in njeni funkciji, saj je zagotovo glavna ura v mestu - ljubljanski Big Ben, gre za dediščino našega tehnološkega, gospodarskega razvoja, tradicijo našega znanja, na katerem stoji tudi danes uspešno podjetje.«
Foto: Marko Feist/Slovenske novice
Da Ravnikarjevi stolpnici »v marsičem simbolizirata uspehe socialističnega samoupravljanja«, poudarja kulturni antropolog in profesor na ljubljanski filozofski fakulteti Rajko Muršič, in prav zato je bilo po njegovem le še vprašanje časa, kdaj bo »kapital, ki ju je že zdavnaj pohrustal«, prekinil tudi njuno simbolno povezavo s preteklostjo.
»Nekoč je bilo v tej državi dovolj znanja in delovne vneme za izgradnjo in postavitev takšnega prikazovalnika, ki je zaznamoval slovensko glavno mesto. In kaj je ostalo od Iskre in podobnih sistemskih podjetij danes,« se sprašuje Muršič.
Kot pravi, sicer drži, da so stare tehnološke rešitve energetsko potratne in jih je težko vzdrževati, toda če bi prikazovalnik razglasili za kulturno dediščino - Trg republike je od leta 2014 kulturni spomenik državnega pomena -, bi po njegovem kaj dosegli tudi pri lastniku, saj bi moral v tem primeru po zakonu zanjo skrbeti.
Toda, kako je mogoče, nadaljuje Muršič, da si sodobni gospodarski subjekti, ki svojim gospodarjem oziroma lastnikom prinašajo vsakoletne dobičke, ne morejo »privoščiti« ne obnove ne zamenjave zastarelega sistema: »Verjetno prav s tem dejanjem kažejo, kako 'uspešen' in koliko je vreden sodobni slovenski kapitalizem: niti posodobitve nekega prikazovalnika na stolpnici ne zmore.«
