Tiskane izdaje
V torek, 21. februarja, leta 1933 so na križišču Tyrševe (zdaj Slovenske) ceste in Gajeve (Štefanove) ulice v strogem središču mesta slovesno odprli nebotičnik, ki je bil tedaj s 70,35 metra najvišja stavba v srednji Evropi in do druge svetovne vojne najvišja zgradba na Balkanu. Na mestu nekdanjega srednjeveškega samostana so ga po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica začeli graditi dobri dve leti prej, investitor pa je bil Pokojninski zavod.
Na predlog statika Stanka Dimnika, ki je pri izračunih upošteval 35-kratni potresni faktor, so armiranobetonsko skeletno konstrukcijo z vmesnimi betonskimi in opečnatimi stenami postavili na šestnajst betonskih vodnjakov, ki segajo 18 metrov globoko vse do žive skale. Šele nato so položili temeljni kamen, v katerega so zazidali skrinjico z glavnimi podatki o gradnji in vanj vrezali verz iz pesnitve Otona Župančiča: »Da naše zrno bo imelo leho in nam bo letina pod varno streho.«
Čeprav je arhitekt Jože Plečnik, ki je v tistem času skrbel za urbanistično ureditev Ljubljane, na tej lokaciji predvidel osemnadstropni vogalni stolp, je projektantu Vladimirju Šubicu uspelo postaviti trinajstnadstropni neoklasicistični nebotičnik. Pri tem so sodelovali tudi arhitekt Ivo Medved, statik Jaroslav Foerster in geolog dr. Karl Hinterlechner, gradbena dela pa je izvedla Ljubljanska gradbena družba pod vodstvom Ivana Briclja.
Na fasadi so enakomerno razporejena pokončna pravokotna okna s kamnitimi okvirji, poudarjenimi okni v pritličju in prvem nadstropju ter polkrožnimi odprtinami v kavarni v enajstem nadstropju. Prostori v pritličju in prvem nadstropju so bili namenjeni lokalom, v naslednjih štirih so bile pisarne, od šestega do devetega stanovanja, v vrhnjih nadstropjih pa kavarna, bar, igralnica in razgledna terasa ter prav na vrhu krožno stebrišče z drogom za zastave na sredi.
Stavba je na Slovenski cesti v višini šestega nadstropja okrašena s štirimetrskim kipom v prihodnost zazrte Genije, ki ga je izdelal kipar Lojze Dolinar. Mogočno preddverje v pritličju, obloženo s podpeškim marmorjem, krasijo štiri glave penatov kiparja Franceta Goršeta, po grško-rimski mitologiji hišnih varuhov, zavetnikov doma in družine. Okrasje nad glavnim vhodom je delo kiparja Borisa Kalina. V višja nadstropja so že takrat vozila dvigala, sicer pa je dostop možen tudi po imenitnem spiralnem stopnišču.
