Tiskane izdaje
Potem ko je 17. februarja 1887 pogorelo Stanovsko gledališče na Kongresnem trgu, so mestni možje takoj začeli iskati drugo lokacijo za namensko zgrajeno deželno gledališče.
V igri so bili Park Zvezda, okolica Kolizeja in Krekov trg, naposled pa je prevladala bližina Deželnega muzeja Rudolfinuma (Narodnega muzeja Slovenije).
Uporabi drsnik za primerjavo slik:
Odkupili so Meyerjevo zemljišče med današnjo Cankarjevo cesto in Tomšičevo ulico ter leta 1890 začeli po načrtih čeških arhitektov Jana V. Hraskyja in Antona J. Hrubyja graditi zgradbo kranjskega deželnega gledališča (današnjo SNG Opera in balet). Gradnjo je prevzelo ljubljansko podjetje Gustav Tönnies, kamnoseška dela so opravili domači obrtniki Srečko in Peter Toman, Vinko Čamernik in Alojzij Vodnik, nekaj drugih del pa tuji, zlasti dunajski podjetniki.
Stavba je zasnovana v neorenesančnem slogu. Dvorana je podkvaste oblike in obdana z obokanimi hodniki, ki vodijo do stopnišč. Osrednja os z glavnim vhodom na zaokroženem sprednjem delu je poudarjena s triosnim pročeljem z mogočnim trikotnim zaključkom na vrhu, ki počiva na jonskih stebrih. Dekorativne elemente in opremo zgradbe so v glavnem izvedla avstrijska in češka podjetja. Od naših umetnikov je leta 1891 dobil naročilo le kipar Alojzij Gangl, ki je za niši ob glavnem vhodu iz peščenjaka naredil alegorični figuri komedije in tragedije, na vrhu osrednjega pročelja pa stoji njegova iz istrskega apnenca izdelana alegorija genija z Dramo in Opero na vsaki strani.
Deželno gledališče so odprli 29. septembra 1892 s predstavo Jurčičeve žaloigre Veronika Deseniška. Do leta 1911 sta v novih prostorih delovali slovensko Deželno gledališče z dramo in opero ter Nemško gledališče. Tedaj so se nemški gledališčniki preselili v novo stavbo (današnjo SNG Dramo) in Deželno gledališče je postalo povsem slovensko. Imelo je stalne in najete umetnike; med najetimi je bila v sezoni 1906/07 tudi češka igralka Mara Taborska, prejemnica objavljene razglednice s podobo »gledišča« (kar je zastarel izraz za gledališče). Operne predstave so do leta 1908, ko je bila ustanovljena Slovenska filharmonija, spremljali vojaški godbeniki.
Med prvo svetovno vojno je bil tu kino Central, od leta 1919, ko so gledališčniki odšli v dotedanje Nemško gledališče, pa je sedež naše osrednje operno-baletne hiše. Poslopje so najprej temeljito obnovili leta 1940, nato pa so ga pred petimi leti po načrtih arhitektov Jurija Kobeta in Marjana Zupanca z velikim prizidkom na zahodni strani krepko povečali, a ohranili prvotno glavno in stranski fasadi. Pred gledališko hišo so leta 1925 postavili poprsji režiserja Antona Verovška in igralca Ignacija Borštnika, delo kiparja Franceta Kralja, leta 1991 pa spomenik pevcu in pedagogu Juliju Betettu kiparjev Stojana Batiča in Julijana Renka.
