Tiskane izdaje
V hiši hospica so dobra dva meseca čakali na obljubljene sestanke z Bolnišnico Sežana, preko katere naj bi po dogovoru iz novembra lani, ki sta ga predlagali ministrstvi za zdravje ter za delo, družino in socialne zadeve na seji komisije državnega sveta, začasno potekalo financiranje. Ker jih ni bilo, so sami poiskali drugega partnerja, zasebno bolnišnico, s katero pa niso bili zadovoljni na ministrstvu za zdravje. Zato so včeraj iskali novo rešitev – hišo hospic sta obiskala ministra za zdravje Tomaž Gantar in za delo, družino in socialne zadeve Andrej Vizjak.
»Upam, da smo našli kratkoročno rešitev financiranja hiše za vmesni čas – dokler ne bodo razpisane in podeljene koncesije s področja socialnega varstva. Skušali bomo poiskati ustanovo, ki je nosilec dejavnosti neakutne bolnišnične obravnave in preko katere bi financirali program hiše hospic,« je po sestanku povedala predsednica Slovenskega društva hospic Tatjana Fink. Konkretneje o tem, katera ustanova bi to lahko bila, minister Gantar ni hotel govoriti. Dejal je, da so to na eni strani bolnišnice, predvsem negovalne, pa tudi domovi za starejše občane, ki imajo v svoj redni program vključeno zdravstveno nego.
Tako Gantar kot Vizjak sta po sestanku in ogledu hiše pohvalila delo hospica. »Za ljudi, ki so tukaj, je to izredno pomembna dejavnost. Je pa treba vedeti, da nas čaka še precej dela, glede na to da želimo urediti paliativno oskrbo za celotno državo. Zaradi težav s financiranjem je to v tem času nekoliko težje,« je povedal Gantar in napovedal rešitev v »doglednem času«. Andrej Vizjak pa je dejal, da hospic »orje ledino na tem področju, zato doslej ni bilo sistemske rešitve«.
Nočejo narediti hiralnice
Tatjana Fink sicer opozarja, da 20,66 evrov na osebo na dan, kolikor je zdravstvenemu delu oskrbe v hiši namenila vlada iz blagajne ZZZS v okviru splošnega dogovora za leto 2013, še zdaleč ne omogoča izvajanja zdravstvenega dela programa. »S tako nizkim zneskom je nemogoče poskrbeti za umirajoče bolnike s spreminjajočimi simptomi; v bolnišnicah bi bila oskrba zanje dvakrat ali trikrat dražja. Nočemo, da bi z zniževanjem zdravstvene oskrbe na minimum naredili hiralnico.« Finkova še pravi, da uporabniki hiše hospica za socialno varstvene namestitve prispevajo 26,76 evra na dan oziroma 800 evrov mesec. V domovih za starejše je cena oskrbe za tako težke bolnike od 1200 do 1400 evrov. Zavrača tudi očitke, da je hiša namenjena bogati eliti, saj se tako učijo tudi solidarnosti; v hiši je trenutno bolnik brez sredstev, v celoti na stroške donacij društvu.
Opozarja na običajno prakso v tujini, od februarja tudi v sosednji Hrvaški, kjer je oskrba ob koncu življenja za uporabnike brezplačna. »Pri nas pa vlada in omenjeni ministrstvi z dodeljenimi 108.378 evri na leto (namesto dogovorjenih 230.000 evrov preko Bolnišnice Sežana) odgovornost ponovno prelagajo na nevladne organizacije, javnost in podpornike.« Tako je izvajanje programa še vedno odvisno od donatorskih sredstev. Ugotavlja, da sta zaupanje in podpora res množična, saj so od 19.285 posameznikov in 130 podjetij samo v mesecu in pol, odkar so začeli opozarjati, da bodo morali hišo zapreti, prejeli 126.000 evrov.
Sistemske rešitve
Nemogoče pa je program 70-odstotno financirati z donacijami, zato pričakujejo, da bo vendarle prišlo do sistemske umestitve edinega slovenskega hospica v državi, kar bi hiši omogočilo dolgoročnejšo rešitev. Tako bi se lahko brez partnerske klinike potegovali za koncesijo; ta bo v okviru Nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2020, ki je pravna osnova za razpis koncesij in bo v potrjevanju v parlamentu šele marca ali aprila, koncesije pa bodo verjetno podeljene šele jeseni. Do takrat pa morajo preživeti, pravi Finkova. »To je še toliko pomembnejše, ker je hiša pomembno središče znanja s področja paliativne oskrbe.«
O tem, kolikšen znesek financiranja bi bil primeren za to dejavnost, so govorili tudi včeraj z ministroma. Vizjak je menil, da je to »strokovna diskusija, ki je odprta«. Dejal je, da je nacionalni program socialnega varstva trenutno na vladi in da bi državni zbor lahko o njem odločal v mesecu ali dveh; še dodaten mesec ali dva pa naj bi potem potrebovali za izvedbo razpisa za koncesije.
Brez donacij pa, kot kaže, tudi v prihodnje ne bo šlo, saj sta oba ministra poudarila, da je virov financiranja za hospic več. »Tudi v tujini so rešitve zelo različne. Pogosto gre tudi za dobrodelne prispevke ali dodatna zavarovanja; praktično ne poznam države, ki bi direktno prevzela breme tega financiranja izključno na obvezno zdravstveno zavarovanje in bojim se da to v tem trenutku tudi pri nas ni možno,« je dejal Gantar.
Na Hrvaškem letos
V reški hiši je 9 sob s 14 posteljami, 16 medicinskih sester in negovalk pa je zaposlenih za polni delovni čas; imajo tudi 4 sodelavce za skrajšani delovni čas, prostovoljce pa šele pridobivajo. V ljubljanskem hospicu, v katerem je prostora za največ 12 uporabnikov, pa so redno zaposlene samo socialna delavka in gospodinja, vodja hiše pa s polovičnim delovnim časom. Zaradi negotovosti financiranja pa je 8 medicinskih sester in 4 bolniških negovalk zaposlenih pogodbeno; pogodbeno je zaposlen tudi zdravnik specialist družinske medicine, ki v hiši dela povprečno 50 ur na mesec. Po ekspertizi, narejeni leta 2010, pa bi v tej hiši potrebovali zdravnika, zaposlenega za polovični delovni čas. Prostovoljci pa so lani opravili 5600 ur dela.
