Minka Rozman: Naredi si sam je najboljši odgovor na potrošništvo

Ljubljana – Modna oblikovalka, kostumografinja, magistrska študentka oblikovanja tekstilij in oblačil se je letos v sklopu NTF predstavila na slovenskem fashion weeku z moško kolekcijo, tudi sicer največ kreira moško modo. Je vodja šiviljskih tečajev Specialka, kjer ustvarjanja željne vodi do samostojnega šivanja, krojenja in kreiranja.

V čem so vaši tečaji drugačni?

Namenjeni so šivanju »po mili volji«, vsaka udeleženka si naredi izdelek, ki ga sama oblikuje. Zato imamo manjše skupine, največ po štiri.

So tečaji nastali po sili razmer ali ...?

Niti ne toliko iz nuje, bolj po navdihu. Zdelo se mi je, da bi si ljudje želeli tudi oblikovati, ne samo šivati.

Koliko časa ste potrebovali od zamisli do prvega uspešnega tečaja?

Malo, dva meseca. Pripravila sem plakat, program, stran na facebooku … Najprej sem imela malce drugačen program, tisti ni bil obiskan, za drugega, oblikovanje in šivanje pajkic Pisane nogice, pa so bila mesta kmalu zapolnjena.

Katero propagandno orodje se najbolj obnese?

Največ punc pride, potem ko slišijo pohvale od prijateljic, ali prijateljica pripelje prijateljico, ali pa vidijo objavo na facebooku.

Tečaji so tematski, kajne?

Da, večinoma izdelujemo določen izdelek, na primer spodnje perilo (pisane gatke), hlače (hlače dopetače, begice), bodyje, hoodyje, kopalke, poletne in zimske oblekice.

Se da od tega živeti?

Pripravljam še kolekcije, recimo spodnjega perila, kostumografije, plesne kostume … Vse skupaj pa je dovolj za normalno preživljanje.

Zdi se, da so trenutno priljubljeni tečaji in to, da stvari narediš sam.

Res je. Poleg tega pa še reciklaža in trajnostni razvoj. Živimo v poplavi kitajskih izdelkov, vse je enako, vse je poceni, vse je strupeno. Izdelava svojega izdelka ti ponudi dodatno možnost izražanja.

Je »samoproizvodnja« pravi odgovor na potrošništvo?

Seveda. Home sewing is killing fashion. S tem sicer pljuvam v lastno skledo, kar zadeva oblikovanje kolekcij, ampak se mi zdi izjava zelo resnična.

Ljubljančani cenijo unikatna oblačila?

Ne dovolj. V primerjavi s tujci nikakor.

Ima mesto svojstven modni slog, kot recimo velja za Pariz?

Žal ne. Izstopa nekaj posameznikov, sicer pa se pri nas ne upamo izražati na tak način. Veliko več je sledenja trendom kot samosvojih, edinstvenih stilov, večina nosi oblačila množične izdelave, zato imajo vsi podobno garderobo.

Se oblačimo preveč sproščeno?

Ni težava v sproščenosti, mogoče bolj v neprimernosti oblačil za določeno priložnost, pri tem opažam največ spodrsljajev.

Se ženske udeležijo tečaja nekako iz nuje, ker v Ljubljani ne najdejo oblačil, kakršnih si želijo?

Udeleženke so bolj kreativne osebe, ponavadi so že kdaj prej ustvarjale z rokami, ali pa to zaradi resne in stresne službe potrebujejo, da aktivirajo še drugo polovico možganov. Ne bi rekla, da se v prestolnici ne najde dobrih oblačil. Razlog je prej v tem, da si vsaka ženska želi obleko, kakršne nima nobena druga in si jo je sama zamislila.

Unikatna oblačila sicer niso poceni, redkokdo si jih lahko privošči.

Drži, marže so ubijalske. Vsaj za slovenske oblikovalce bi jih trgovci lahko malce znižali.

Prihajajo k vam samo ženske?

Enkrat se je prijavil en fant. Hotel je svoji punci zašiti krilo. Po prvem posvetu ga ni bilo več. Prvi, ki je šival, pa je bil fant, ki je svojo punco hotel samo počakati v studiu. Prepričale smo ga, da je poskusil, in bil je tako navdušen, da je hotel sešiti srajce kar za ves svoj bend.

Pa moramo res obiskovati tečaj, da se naučimo šivati?

Tako gre veliko hitreje. Šivanje in krojenje zahtevata precej živcev. Veliko je drobnih trikov in nasvetov, ki postopek zelo olajšajo. Laže je, če ti kdo pokaže. Precej tistih, ki se učijo sami, zaradi zapletov prehitro obupa.

Uvajate tudi tečaj pletenja. Še pred nekaj leti bi se ti smejali, če bi prišel s pletilkami v kafič. Zdaj ne več. Kaj se je spremenilo?

Obujanje ročnih del. In želja, da bi manj kupovali in več sami naredili. Poleg tega po zahtevni službi godi kaj takega kot pletenje ali šivanje, namesto meditacije. Tudi to področje je treba razvijati. Kdo je že rekel tisto pametno ... Kdor neha delati z rokami, se mu um ustavi.