Tiskane izdaje
Ljubljana – »Malo znanja, ki je dejavno, je vredno neskončno več kot znanje, ki počiva.« Tega ni zapisal študent matematike Izidor Ostan Ožbolt, ampak libanonski pisatelj Khalil Gibran. Se pa z njim strinja. Znanje se je odločil z Javnimi predavanji mladih na Dvornem trgu iz učilnice preseliti na ulice.
Na predavanjih ne seznanjate z logaritmi ali učite eksperimentov v epruveti. Ker nam gre vse to že dobro od rok, ali moramo natančneje prisluhniti čemu drugemu?
Univerza in šolstvo sta konservativna in ohranjata obstoječe stanje. Res je, da se prilagajata času, a je žal prav vse reforme potrebno razumeti kot uveljavitev prevladujočih družbenih tendenc.
Strukturne reforme od 60. let naprej, ki naj bi obračunale z zastarelim šolstvom in nas pripeljale v družbo znanja in blaginje, je treba razumeti kot vzpostavitev univerze kot instrumenta za družbeno reprodukcijo, ki naj zavoljo čim višje produktivnosti proizvaja čimbolj kompetentno delovno silo.
Sistem iz študenta ustvarja delavca, ki bo lahko na svoja pleča prevzel vedno več dela in z znanjem oziroma inovativnostjo pripomogel k zvišanju profitabilnosti. Zato je logična posledica udrihanje po družboslovcih, po lenuhih, ki živijo na račun države – nas, davkoplačevalcev.
Skratka, univerzo in šolstvo osvežujemo z javnimi predavanji in njihovim reformističnim duhom.
Se ga univerze otepajo?
Eden redkih letošnjih univerzitetnih dogodkov, s katerim je univerza prevzela aktivnejšo vlogo, je bila Svobodna univerza, ki je s kritičnimi, celovitimi in aktualnimi predavanji, okroglimi mizami in drugimi dogodki širila »neakademsko« znanje med študente in ostale prisotne.
Zame je bil to letos najpomembnejši teden in vesel sem, da je pri organizaciji sodelovala tudi Iskra. Lahko bi rekli, da so predavanja na Dvornem trgu nekakšno nadaljevanje Svobodne univerze, saj mladi predavatelji s kritičnim pogledom do družbe in globalnega kapitalističnega reda na novo zastavljajo družbena razmerja in opozarjajo na možne alternative.
Na predavanjih kritično premišljujemo o mitologiji in hierarhiji akademskega življenja, pa o brezmejni blaginji na omejenem planetu. Zanimajo nas tudi ekologija, imperializem, živilske korporacije, ki iščejo dobiček in uničujejo delavce, kmete, ves naravni habitus. Na univerzi o tem praviloma ne boste slišali.
Podobni različici predavanj Pozor, znanje na cesti in Svobodna univerza nista uspeli biti dovolj glasni?
Koncept znanja na cesti mi je všeč, vendar je vpet v univerzo, le da so predavanja prestavili na javni prostor. Mi smo ga nadgradili tako, da imajo predavatelji prosto besedo.
Glede na udeležbo ob tednu Svobodne univerze pa je možno povzeti, da se mladi neradi prestavijo s kavča.
Obstaja krog ljudi, tudi sam sem med njimi, ki je bil na udeležbo razočaran. Kljub temu se mi zdi, da je bil to za univerzo najpomembnejši teden, ker je prešla v reformistično, morda nekoliko napadalno držo.
O pasivnosti pa toliko: vedno več ljudi, tudi mladih, se mobilizira in jih aktualna družbena in gospodarska situacija zanimata, ampak je še ogromno takšnih, ki so raje tiho in so se zaprli vase.
Starejši se mi zdijo fizično in psihično utrujeni od dela in jim po službi ne ostane več energije, da bi se družbeno aktivirali, čeprav bi to radi, kakor denimo moja starša.
Brezposelni so psihično še bolj uničeni, saj ves čas poslušajo opazke, da so za sami krivi, ker nimajo dela, in da lahko v sistemu uspeš le, če si delaven. Kar je seveda velika laž!
Mladih pa niso utrujeni od šole ali učenja, saj bi šola lahko bila bolj zahtevna, temveč jim je lažje in manj mučno brati prazne revije, gledati televizijo, vztrajati na Facebooku ali preživeti dan v Cityparku.
A je tudi res, da se ni prijetno izobraževati o obstoječem sistemu, saj vidimo, da se za bliščem skrivajo beda, praznina in izkoriščanje.
Veliko odgovornost pri tem nosijo tudi nekritični, uklonilni mediji, ki nam sporočajo senzacionalne novice. Koliko se je govorilo o begu Hilde Tovšak in koliko o spremembi referendumskega vprašanja in fiskalnega plavila? Koliko se je govorilo o napadu v Bostonu in koliko o podrtju tovarne v Daki, v kateri je umrlo več kot 1200 brezpravnih delavcev?
Poleg tega smo onesnaženi z reklamami, ki nas maltretirajo na vsakem koraku in nam zapovedujejo, naj trošimo, trošimo, trošimo ... Do radikalnih sprememb ne more priti, dokler živimo tako dobro kot sedaj.
Sistem, okrog katerega se smukava, je kapitalizem z vsemi njegovimi primesmi?
Kapitalizem je sistem produkcije zavoljo produkcije profitov in z razumevanjem te definicije lahko razložimo gibanje kapitala in delovanje tega sistema. Dobiček kapitalistu omogoča investicije, razvoj novih proizvodov, širjenje proizvodnje in obstoj v konkurenčni tekmi. In ker profitna mera že zadnjih 17 let pada morajo kapitalisti profitno stopnjo spet zvišati, da se bo lahko začel nov cikel kapitalizma.
Če želijo zvišati profit, morajo znižati vrednost delovne sile (to dosežejo z znižanjem plač) ali pa znižati vrednost produkcijskih sredstev (to dosežejo z njihovim uničenjem - se pravi z vojno ali z razvrednotenjem -, zaradi česar sledijo množični bankroti in povečanje ponudbe na trgu).
Kapitalisti lahko dobiček iščejo tudi drugje: s privatizacijo javnega dobijo novo področje, ki prevzame logiko kapitalističnega iskanja profita, ter z liberalizacijo in deregulacijo gospodarstva in financ. Opisana pojava se pospešeno dogajata od uveljavitve neoliberalizma naprej.
Če upoštevamo navedeno, je dogajanje v Evropi in ZDA povsem logično, racionalno in edino možno. Šele ko bo dovolj produkcijskih sredstev, uničenih ali razvrednotenih, in ko bo dovolj zaprti delovnih mest in znižanih plač, bo procesom, ki smo jim priča, konec.
Takrat bo spet čas za potencialno gospodarsko rast, ustvarjeno na osnovah brutalnih rezov in destrukcije. Potencialni rasti bo po dokaj hitrem obdobju sledila spet kriza, saj vemo, da je kriza inherentno stkana s kapitalizmom. Krize nastanejo, ko sistem, ki se nenehno širi, trči ob geografske, tehnološke ali ekološke omejitve.
Sistem ni samo ideja, so ljudje, ki se ga oprimejo. Bodo znali ne samo prebroditi trenutne težave, temveč potem tudi premišljeno vztrajati?
Gibanja se šele vzpostavljajo, na daljši rok pa bi se morali osredotočiti na demokratično odločanje o tem, kaj bomo pridelovali, ne pa, da bo trži sistem pogojeval naše želje.
Kako sploh udejanjiti besedo?
Ne zadostuje, da obiskujemo predavanja, se zadržujemo na Metelkovi, preberemo kakšno kolumno v Mladini ali Delovem Revoltu. Naš prvi korak je stopiti ljudem naproti tako, da njihov rutiniran dan premoti glas predavatelja. Ne pričakujem pa, da se bomo ljudje spremenili. Zdelo bi se mi slabo, če sploh ne bi poskusili.
Ste razmišljali, da bi namesto hitečih turistov in kofetkarjev raje nagovarjali stanovalce ljubljanskih in drugih sosesk?
Ne, je pa možno, da bi bilo tako še bolje. Ožji center je dovolj pretočen, da ujameš tiste, ki se vračajo s tržnice ali dobijo s kolegi. Je pa težko pričakovati, da bi sosede združili v zanimivo in produktivno debato.
So se neznanci te dežele še najbolj učinkovito zbližali na shodih?
Vstaje in skupščine so povezali ljudi s skupnimi željami. Zagovoril sem s popolnimi neznanci. Žal mi je, da so poniknile. Nismo še vsi ugotovili, da ni problem v pajdaškem kapitalizmu ali krizi vrednot, ampak v sistemu.
200 tisoč evrov, ki jim Janez Janša ni znal pojasniti izvora, ni nič v primerjavi z najmanj štirimi milijardami, ki jih bomo morali davkoplačevalci plačati za slabo banko. Že res, da pohlep in gonja za materialnimi dobrinami vedno bolj prepredata naš sistem, ampak kapitalizem kot sistem produkcije profita nam solidarnosti in medsebojne pomoči ne omogoča.
Lahko je kapitalist - lastnik produkcijskih sredstev - še tako altruistično usmerjen in še tako dobrega srca, bo zaradi gonje po profitu, ki mu omogoča investicije, razvoj novih proizvodov, širjenje proizvodnje in obstoj v konkurenčni tekmi, prisiljen (!) odpuščati, nižati plače, krčiti ali ukiniti vse bonitete in pravice delavcev. Kapitalist je lahko solidaren le v zelo specifičnih sferah, kot je farmacija, kjer dobički vsako leto rasejo in bodo rasli še naprej.
Kaj oprijemljivega pa se po vašem skriva onkraj kapitalizma? K čemu naj po vaše stremimo?
Pri nas vidim edino realno alternativo v Iniciativi za demokratični socializem (povezava s preteklimi socializmi je le besedna). Je podobnih nazorov, kot so nemški Die Linke, francoski Front de Gauche ali grška koalicija strank Siriza. Siriza ima možnost zmagati na naslednjih parlamentarnih volitvah, čeprav bo kapital naredil vse proti temu, da bi ji uspelo. In če ji bo uspelo, ji bo škodoval in jo diskreditiral.
Sam bi raje za alternativo uporabil ime ekološki socializem, saj je socializem že po definiciji demokratičen. Ta mora zahtevati popolno politično in ekonomsko demokratizacijo in takšno prestrukturiranje produkcijskega načina, ki ukine koncepta proizvodnje zavoljo profita in privatne lastnine produkcijskih sredstev ter na njuno mesto postavi proizvodnjo zavoljo zadovoljevanja človeških potreb in skupno lastnino produkcijskih sredstev.
V ekološkem socializmu mora biti tržna proizvodnja nadomeščena z demokratičnim planom. Seveda so to načrti na dolgi rok.
Na kratki rok pa moramo okrepiti pozicijo delavstva prek višjih mezd, redistribucije profitov, progresivne obdavčitve in skrajšanega delavnega časa. Narediti moramo revizijo javnega dolga, ponoviti pogajanja glede obrestnih mer in prekiniti plačevanje le teh, dokler se zaposlenost ne bo vrnila, terjatve delavcev ob stečajih pretvoriti v lastniške deleže in nacionalizirati vsa podjetja in banke, ki so v večinski državni lasti ter s tem storiti začetne korake proti skupni lastnini produkcijskih sredstev, obdavčiti cerkev, zavzemati se za čim večjo zaposlenost prek pogodb za nedoločen čas, drastično zmanjšati sredstva za vojsko, odpoklicati vse vojake in oditi iz NATA ...
Kdaj je vas prešinilo, da ste si rekli: čakaj, čakaj, tukaj nekaj ni v redu?
Šele proti koncu gimnazije, torej natančno pred enim letom, ne vem pa natančno, zakaj. Morda je to posledica odraščanja, spodbud staršev, ali pa je radovednost prišla na plano. Imam občutek, da je bila gimnazija obdobje štiriletnega mentalnega spanca, ki se je, hvala Marxu, končal.
Meščani še vedno mirno drnjohamo?
Verjetno nas je zaslepil blišč potrošniškega kapitalizma, ki nam pravi, da pot k sreči pelje prek uresničevanja zunanjih ciljev: doseči bogastvo, slavo in biti telesno privlačen.
Naš osrednji življenjski prostor, prostor srečevanj in druženj, pa je nakupovalni center?
Točno to. Kaj bi se zgodilo, če bi med demonstracijami nakupovalni centri ponudili 50-odstotni popust? Mnogo bi jih odšlo nakupovat. Trgovski centri, ki jih sam sovražim, ljudi distancirajo od resničnosti in krutega sveta. Na nek način nam prišepnejo, da je bil ves blišč oziroma vse blago ustvarjeno za nas in če ga kupimo, bomo postali srečnejši, lepši in bolj priljubljeni. Potrošništvo je rešitev za vse naše osebne težave, tako kot je gospodarska rast rešitev za sistemske težave in bo prinesla blaginjo ter mir med ljudi.
Trgovine najbrž ne morejo kar izpuhteti.
Jah, seveda ne, se pa lahko z zmanjšanjem hiperprodukcije pojavijo velike razpoke v sistemu. Ekonomski učbeniki temeljijo na predpostavki, da je »človek racionalno bitje« in da je »namen proizvodnje zadovoljevanje človeških potreb«. Svet, ki to trdi, je blazen. Je v človekovi naravi, da ima 25 parov hlač in čevljev?
Pa še to: vsa blaginja zahodnega sveta stoji na izkoriščevalskem sistemu, ki je še hujši od suženjstva. Suženjstvo ni bilo izkoreninjeno, ker bi se temnopolti upirali ali ker so bili belci moralni, temveč je za kapitalista ugodneje, če je delavec navidezno svoboden in si mora sam priskrbeti obleko, hrano, zdravstveno oskrbo in prostor za spanje. Rešitev? Mednarodni (evropski) zakon, ki bi prepovedoval uvoz blaga, ki ga proizvedejo delavci v nečloveških razmerah. Dokler bo profit poganjal takšno delovanje, takšnih sprememb nikoli ne bo. Zame je edina rešitev ekološki socializem.
Ha, o okoljski krizi nisva še nič povedala. Nama je zmanjkalo časa, a ne pozabimo, da ga zmanjkuje ga tudi planetu.
